Etapa Toura pod drobnogledom ( zakaj je Tour de France tako zahtevena in kaj se dogaja v posamezni etapi, koliko kolesarji vsak dan pojedo itd ... ) maj 2002

Nekaj zanimivih dejstev ( ste vedeli, da ... ) marec 2002

Na kateri pogon je človek ( kaj gori v vaših mišicah in ali se vam splača začeti ukvarjati skolesarstvom ... ) december 2001

Cirkadiani ritem ( nihanje telesne temperature, ...- tekom dneva ) september 2001

10 najvecjih zmot med športniki in rekreativci ( katere so največje zmote in zablode med širšo javnostjo, ki se aktivno ali pasivno prepušča športu ...) januar 2001

Hoja po žerjavici ( zakaj lahko vsakdo prečka na 800 C segreto žerjavico bos, in to brez opeklin ali skoraj brez ...) novemver 1996

KAJ PA ČLOVEŠKI IZPUST CO2 - ja

Po podatku italijanskega fiziologa iz Udin, dr. Prampera, ki se ukvarja s športno fiziologijo in biomehaniko, človek pri gibanju skorajda neodvisno od hitrosti premikanja za 1 meter poti porabi 0,91 cal / kg energije. Ta vrednost je seveda večja, če hodimo skrajno počasi, saj je tedaj prispevek bazalnega metabolizma že zaznaven in ni več zanemarljiv, medtem ko gre del energije pri večjih hitrostih za premagovanje zračnega upora in se poraba energije zopet dvigne (podobno je s porabo goriva pri avtomobilu). Če je temu tako, potem človek z neko povprečno težo (recimo 70 kg) za kilogram poti potroši 0,91*70*1000, to je približno 64 kcal. Ker je za proizvodnjo energije v mišičnih celicah potreben kisik, ki se pretvarja v CO2, se postavlja zanimivo vprašanje, kakšen je potemtakem človeški izpust teh »škodljivih« plinov v okolje. Pa izračunajmo! Vemo, da 1 liter kisika lahko zagotovi približno 20.000 J energije, kar je približno 4,75 kcal. Da prehodite kilometer dolgo pot, v vaših celicah torej izgori 64/4,75 = 13,5 litrov kisika. Če velja, da na vsako volumsko enoto vdihanega kisika izdihnete nekoliko manj ogljikovega dioksida (faktor je 0,7 pri zelo počasni in 0,8 pri hitri hoji ter 0,9 pri teku in 1 pri zelo hitrem teku), to za kilometrsko razdaljo znese okroglih 12 litrov. Zdaj pa v prvi letnik srednje šole in k podatku o 22,4 litrih, kolikor pri navadnih pogojih zavzame en mol plinaste snovi. Kaj je že mol? Toliko, kolikor tehta 6*10 na 21 atomov oziroma molekul neke snovi - do sem je preštel gospod Avogadro v svojem življenju. V primeru molekule CO2 je to 44 gramov. In polovico tega (=12/22,4) na vsak kilometer, torej 24 gramov. Če teče pet tekačev, ali pa se le ti vozijo v avtomobilu, je vsaj kar se tiče izpustov, za naš planet to ekološko enako obremenjujoče. Sami pa presodite, kaj je bolj prijetno, praktično, udobno, varčno, hitro, varno, ekonomično ali zdravo.

SE ŠPORTU RES PIŠEJO VSE BOLJŠI ČASI?
SPORTO - konferenca v marketingu v športu

Če med spremljanjem športnega dogodka naletite na reklamni spot, vedite, da so oglaševalci samo zaradi vas televiziji pripravljeni plačati do enega centa za deset sekund. Zdaj pa to postavko pomnožite s številom gledalcev olimpijskih iger (OI), super bowla ali naše Planice, ki so najbolj gledani dogodki v globalnem, ameriškem in našem okolju. Če športni dogodek v vas zbuja približno podobne emocije kot izdelek, ki ga prodajajo, oglaševalec (sponzor) računice sploh ne potrebuje: zaslužki so bajni! V športu so vedno bila in vedno bodo prisotna močna čustva, in kjer so čustva, leži denar. Kljub temu, da sponzoriranje za sabo potegne približno še enkrat toliko sredstev za dopolnilne dejavnosti (produkcije reklamnih oglasov, ...), naj bi se vsak vloženi dolar v šport v povprečju približno dvakrat povrnil.

Že 4. konferenco o športnem marketingu je 8. in 9. novembra v Kranjski Gori pripravilo podjetje S.V. - RSA. Okrogle mize in zanimivi gostje z vse Evrope so obravnavali več tem, od sponzorstev ter komuniciranja športnih organizacij, športnih subjektov kot blagovne znamke pa do izgradnje športnih objektov in športu na naših TV postajah v letu 2008.

Na londonskih OI leta 1948 je BBC za TV pravice organizatorjem napisal ček za bore 1000 gvinej. Višina zneskov odtlej sledi eksponentni krivulji in da je šport danes zares velik biznis, (tudi če se ne ukvarjate s stavami), je jasno vsakomur. Dandanes se obseg največjih klubskih ali sponzorstev posameznih dogodkov s strani posameznih oglaševalcev na letni ravni vrtijo okoli 50 MIO USD (kar pa je jasno še vedno krepko znotraj nekaj desetink procentov njihovega letnega prometa). Sponzor z javnostmi komunicira (bodisi tržno, bodisi korporativno) v več oblikah: z oglaševanjem, sponzoriranjem, PR-om, direktnim marketingom, spletom itd... Kar tri od štirih evropskih podjetij se odločijo za sponzorstva in šport kot dejavnost si je odrezal največji delež sredstev - šest podjetij od sedmih, ki sponzorirajo, se odločajo tudi za šport (mimogrede, od vseh teh pa skoraj vsako drugo podjetje vlaga v šport št.1, ki je bil in bo zagotovo tudi ostal nogomet). Kajpak pa naj bi bila odločitev o sponzoriranju osnovana na SWOT (Strengths, Weaknesses, Opportunities, Threats) analizi, ki je nekakšen profil, osnova strateškega planiranja podjetja. Temeljiti mora tudi na analizi »sponzorske ustreznosti« (indeks SSI). Vrednote, poslanstvo in vizija podjetja oziroma produkta in sponzoriranca se morajo kar najbolj ujemati (pozor borilni športi: pri slovenskem Telekomu nimate prav nobenih možnosti za sponzorska sredstva!). Sponzorji se nato s kopico indeksov, meritev in evaluacij pri vložkih v šport orientirajo in spreminjajo strategije. Vložki v šport so pripravni, ker sponzoriranec uporablja mnoga orodja in oglaševalske poti: tekme, dogodke, navijače ter njihove fan clube s številnimi navijaškimi pripomočki, novinarske konference in prezentacije, biltene, glasila, tiskovine in druge športne artikle, internet, direktni marketing, natečaje in druge akcije (humanitarne ipd.). Če uspejo s principi ažurnosti, uporabo več jezikov (orientacija le do »naših« meja je dandanes slaba), uporabniku prijazne aplikacije, in imajo konsistentno celostno grafično podobo ter učinkovito povratno zanko, kjer obe strani skrbita za odzivnost in komunikacijo, kjer se odnos dograjuje in razvija, potem je vzajemni uspeh dolgoročnega sodelovanja zagotovljen!

Sponzorstvo pa ni le dolgoročna ekonomsko-marketinška naložba! Je tudi pomemben prispevek k renomeju podjetja in nenazadnje »noblesse oblige«. Prispevek večjih, družbeno odgovornih podjetij torej, ki na nek način izkazujejo in podpirajo javni interes. Dokazano je, da sponzorstva šele po treh letih dosežejo maksimalen učinek, ki se šele tedaj ustali. V tem času medijsko pojavljanje obrodi sadove v smislu priklica (zavedanje o nekem sponzorju), dvigne se nakupna namera in lojalnost blagovni znamki. Ko se vse to zgodi, bi lahko sponzor celo prekinil sodelovanje, »oglaševalska dediščina« pa še kar traja in traja... Bi kdo želel posneti reklamo za zdravo prehrano? Ljudem bo zagotovo najbolj všeč Jolanda Čeplak! Še več - Jola se Slovencem zdi najbolj primerna celo za oglaševanje pralnih praškov.

Vsak športni subjekt (klub, športnik, dogodek) je torej blagovna znamka. Ki mora skrbno paziti na svoje pozicioniranje in prepoznavnost, vedeti, na čem temelji (vrednote, poslanstvo) in kaj jo odlikuje (prednosti, posebnosti). Vsaka blagovna znamka je obljuba. Globalno najbolj prepoznavna blagovna znamka so seveda OI. Znak s petimi krogi (ki pa jih - kar poskusite! - začuda skoraj nihče ne zna obarvati v pravem vrstnem redu) je globalno najbolj prepoznaven logotip - pozna ga kar devet od desetih zemljanov. Če gre soditi po Atenah, bodo za Slovence tudi prihodnje igre, začenši 08.08.08 ob 08.08 PM, najbolj poznan in najbolj privlačen letni dogodek. Vrednost blagovne znamke OI je neprecenljiva, medtem ko nekatere največje klube (M. United, Real in Bayern) cenijo celo na 0,5 do 1 milijarde USD (gre za približne ocene, ki so odvisne od metodologije). Med posamezniki Tiger Woodsu (64 milijonov USD) z velikim zaostankom sledi David Beckham (18 milijonov USD).

Pa še beseda o internetu, katerega oglaševalski delež se zelo hitro dviga (pri nas »šele« 2,7%, v Angliji že 17%) in ki predstavlja vse močnejšo prodajno pot. Kar 82% Slovencev ga smatra za najučinkovitejši medij in kakopak so internetne aplikacije v športu dandanes nuja. Če je bil nekdaj bistven kriterij, da se mora stran naložiti v 7 sekundah, sicer uporabnik okno zapre in se ne vrne nikdar več (kar verjetno še vedno velja), si danes prednost lahko priborite z drugimi pomembnimi orodji, ki temeljijo predvsem na interaktivnosti: vsebina na spletni strani mora biti v vsakem trenutku prilagojena dogajanju v realnem svetu. Odlične spletne strani imajo vsaj 6% stopnjo konverzije (delež obiskovalcev strani, ki nekaj stori: pusti svoje podatke, glasuje, kupi nek artikel, ipd...). Po vsem tem čudi, da Anže Kopitar, Katarina Srebotnik, Tine Urnaut, Marko Milič, Mitja Petkovšek, pa tudi prepoznavno najlepši slovenski športni par, ne Tina Maze ne Luka Špik (da ne bo pomote, zasebno nista par!) - še vedno nimajo spletne strani. Kje so, ti športni managerji? Denar leži, treba ga je le pobrati. Zdaj pa kar računajte s slovensko cenovno postavko za spletno oglaševanje, ki je cca. 15 EUR za 1000 obiskov. In seveda z 10 do 35 % managerske provizije.

Slavnostni večer s podelitvijo SPORTO nagrad v več kategorijah je minil v prijetnem vzdušju. Melodična Neisha, Igor Bergant, ki s slogom nikoli ne zgreši. In sicer: najboljše sponzorstvo športnika posameznika ali ekipe: Hit / Hit Racing Team (Nina Jerančič), najboljše sponzorstvo športnega dogodka - Telekom Slovenije / Prva Liga Telekom Slovenije, najboljši TV oglas - NLB / Ivo Daneu (košarkarske legende nekdanje Jugoslavije), najboljša aktivnost na področju PR - Sparkasse / druženje z moštvom HK Acroni Jesenice, druge aktivnosti tržnega komuniciranja na športnem področju - RK Gorenje / TV oddaja RKG pressing, najboljša uporaba spletnega medija (s strani športnega subjekta) - KK Union Olimpija / www.union.olimpija.com, posebno priznanje strokovne žirije za izvirnost komuniciranja - I FEEL SLOBOB (Bob in skeleton zveza Slovenije), najboljše športne blagovne znamke pa so Iztok Čop, Tina Maze (posameznika) in RK Celje PL (klub). Ob koncu so najvišjemu dražniku, podjetju MAK - 66, predali nogometni čevelj s podpisom Ronaldinha, za katerega je na spletni dražbi odštelo 3.200 EUR. Znesek si bosta razdelila nogometni klub iz Železnikov in Športno društvo Selca iz Selc pri Železnikih! Lepa gesta - čestitke organizatorjem, ki so znali združiti atraktivno z dobrodelnim, prijetno s koristnim in poučno z zabavnim! Na svidenje prihodnje leto.

DETAJLI V VRHUNSKEM ŠPORTU

Športniki so v želji po boljšem dosežku pripravljeni storiti marsikaj. Toda najti rezerve v opremi, taktiki ali pristopu ni vedno najlaže. Slišal sem za primer kolesarja iz Srbije, ki je svoj okvir precej na gosto navrtal z luknjicami. Zaznavno je sicer zmanjšal težo kolesa, ki pa na cesti ni zdržalo obremenitev in se je jasno - zlomilo. Ali plavalec, ki si je tik pred pomembnim nastopom obril lasišče. Res je zmanjšal hidrodinamični upor, a hkrati tudi izgubil ves »občutek za vodo«, in od rezultata se je lahko poslovil že po nekaj zavesljajih - v obupu je le nemočno opazoval oddaljevanje nasprotnikov. Poznan je tudi primer z Bohinjskega duatlona izpred mnogih let, ko je znani slovenski vzdržljivostni športnik zadnji segment teka pretekel bos. Vse v redu, če ne bi bila pot speljana po razgibani, blatni, skalni in povrh še s kravjeki posuti poti.

Po drugi strani športniki iščejo alternativne rešitve, ki de facto omogočajo boljši dosežek. Aerodinamični in fast skin dresi, ultralahki materiali, hitrejše maže itd. Toda, ste se kdaj vprašali, v kakšni meri vplivajo nekateri detajli na športni rezultat?

Kolesarstvo - odvečna teža
Zakaj kolesarji v zaključkih cestnih dirk mečejo proč čokoladice, energetske ploščice, gele, bidone in sploh vso hrano? Pri pospeševanju vsaka dodatna masa upočasnjuje pospešek in čeprav skrita v zadnjih žepih, dodatni balast predstavlja merljivo zavoro. Če predpostavimo, da v zaključkih etap kolesarji šprintajo okoli 10 sekund in se jim hitrost od 45 povzpne na 65km/h, potem se že pri skupni masi 100 g, ki bi jih kolesar pozabil odvreči, ustvarila 20 centimetrska razlika na ciljni črti. Majhen, a spet ne zanemarljiv prispevek! Spomnimo se 8. etape lanskega Toura in najtesnejše zmage, ki so jo kadarkoli izmerili v kolesarskih ciljnih šprintih: zmagovalca Pietra Weeninga in drugouvrščenega Andreasa Kloedna je ločilo le 0,0002 sekunde, kar je zgolj 3 mm!

Atletika - notranja proga
Odkar imamo sodobne 400-m atletske stadione, še bolj pa, odkar se je kraljica športov preselila tudi v dvorane z 200-m pisto, načrtovalci in še posebej šprinterji naletijo na problem teka v krivinah. Atleti, ki tečejo po notranjih progah, so vedno nekoliko bolj oškodovani od onih, ki tečejo na zunanjih. Tekač, ki teče po krožnici, mora namreč ves čas tudi nekoliko odrivati proti središču, da se obdrži na njej (centrifugalna sila). Toliko bolj, če ima steza manjši krivinski radij. Če steze nagnemo (po pravilih IAAF največ do 18^o), pa čutijo šprinterji večjo težo. Izračuni za odprte stadione kažejo, da znaša razlika, ki jo prinaša ukrivljenost med sosednjima zunanjima stezama, približno stotinko, med sosednjima notranjima stezama že okoli 2, medtem ko 1. steza pri zaprtih stadionih prinaša že 7 stotink hendikepa v primerjavi z 2. Ker je skupna razlika med 1. in 6. progo že skoraj 40 stotink sekunde (4 metre), se IAAF že nekaj časa sprašuje o (ne)smiselnosti šprintov po krivinah na velikih tekmovanjih. Tako smo bili denimo na lanskem EP v atletiki priča odpovedi finalnega nastopa v teku na 200 m Matica Osovnikarja, saj mu je bila dodeljena prav 1., notranja proga.

Tek - pitje tekočine
Zakaj tekači, tudi maratonci, ne pijejo vode v zaključku tekme? Pitje vode na dolgih in še daljših tekaških preizkušnjah je osnovni element nastopa. Športnik mora namreč vzdrževati nivo hidriranosti, in to čim dlje. Vemo, da z izgubo telesnih tekočin slabi naša sposobnost vzdržljivosti in vemo, da smo na cilju ali po koncu vadbe skoraj brez izjeme lažji kot na začetku, z drugimi besedami: dehidrirani. V enournem naprezanju lahko z znojenjem izgubimo okoli 1 liter vode, torej nekje 1,5% telesne teže, kar se že kaže kot žeja. Pri 1% dehidraciji sposobnost vzdržljivosti pade za dober odstotek, pri 4% pa že za več kot 20%! Poglejmo zdaj, zakaj se tekačem v zadnjih 2 km tekmovanja res ne izplača piti tekočine! Z vnosom 2dl tekočine se za 200g poveča telesna teža, torej nekoliko, za 1/325 skrajša korak in zmanjša hitrost (približno proporcionalna odvisnost). Tekačeve sposobnosti se sicer res dvignejo za odstotek, toda šele v 4 minutah, ko bo voda prišla v mišične celice! In še konkretni primer: denimo, da ste pri teku na 21 km do 19. km kar dobro nadomeščali (pili) vodo in izgubili le za 0,5l telesne teže. Če tedaj popijete 1 dl vode, vas bo prevel občutek svežine, preprečili boste nadaljnjo izgubo in do cilje črte izgubili - reci in piši - 2 sekundi manj, kot če bi se na okrepčevalni postaji nacejali s 3 dl vode!

Kolesarstvo - tlak v zračnicah
Ste kdaj otipali trdoto kolesarskih gum? Zakaj kolesarji tako do konca napolnijo zračnice? Dokler zračnica ni v plašču, se opazno širi, več zraka ko je v njej. Čeprav se efekta deformacije plašča skorajda ne opazi, je pri večjem tlaku v zračnici dejansko manjši stik s tlemi. Manjši ko pa je stik s tlemi, manjše je trenje. Sila trenja je torej povezana s tlakom v zračnici! Res je sicer, da sila trenja k skupnemu uporu kolesarja predstavlja zelo majhen delež, ker gre večinoma za zračni upor. Če ocenimo delež energije, ki jo kolesar pri 30km/h troši za premagovanje trenja, na 10%, potem je razlika v moči kolesarja zaradi 1 bar manjšega tlaka (namesto 6 vozimo s 5 bari) v zračnici, enaka približno 1,5%. Ker pa kolesarjeva moč in hitrost nista v premem sorazmerju, dobimo pri zgornji razliki v tlakih zračnice približno 0,5% razliko. Namesto, da bi se peljali s 30 km/h, se peljemo 29,85 km/h. Poglejmo, kako bi Jure Robič, kolesar ŠD SOKOL, izgubil na poti čez Ameriko, če bi dopustil 7 namesto 8 barov, kot jih dopušča struktura materiala. V 8 dneh, kolikor rabi naš prvak za prečenje nove celine, bi izgubil - reci in piši - 38 minut!

Težkoatletske discipline - teža
Zakaj se bodybuilderji in tekmovalci borilnih veščin namerno dehidrirajo? Izguba vode vpliva na zmanjšanje sposobnosti vzdržljivosti in maksimalne porabe kisika v mišicah (VO2), nekoliko je zmanjšan reakcijski čas in zaradi telesne aktivnosti hitreje narašča telesna temperatura, medtem ko so moč in šprinterske sposobnosti nespremenjene. Zato tekmovalcem borilnih veščin v nekaj minutah boja ne občutijo deficita vode, lovijo pa zgornjo mejo, ki jo kategorija po telesni teži še dopušča (tehtajo se le nekaj minut pred začetkom boja). Tudi tekmovalcem v bodybuildingu ni potrebno, da

Teki - teža copat
Poglejmo si še vpliv teže copata na tekaški dosežek. Spomnimo se Zole Budd, majhne tekačice iz Južnoafriške republike, ki je vedno tekla bosa, leta 1983 že pri svojih 16 letih podrla svetovni rekord na 5.000 m (15:02) in ga leto kasneje še izboljšala na 14:48. Danes so res redki tekači, ki bi tekli bosi, na stadionih nihče več ne teče bos. Toda teža copata ni nepomembna. Pri 10 km dolgem teku po ravnem terenu se občutna razlika v teži copat izraža v debelih sekundah - poskusite teči z utežmi okrog gležnjev! Vendarle pa da natančnejši izračun v primerjavi dveh copat, ki se razlikujeta za 10g, na cilju razliko zgolj 0,4 s (2,5 m). Malo, če upoštevamo, da tekači tečejo skupaj in navadno odloča finiš, zadnji krog največkrat, tedaj pa se ta razlika zmanjša samo še na 0,01 s (6 cm).

HAVAJSKI IRONMAN 2005

1978 se je s 15 tekmovalci začela ironmanska zgodba na otoku Oahu kot preskus za vzdržljivost vojakov. Leta 1979 je spet nastopilo 15, 1980 že prek 100 tekmovalcev. Potem se je dirka preselila na Big Island in danes s to dirko živi cel otok. Pri organizacijo kot prostovoljec pomaga celo vsak 30. otočan (5.000 od 150.000 ptrebivalcev). Štartnina se je s 3 z leta 1979 povzpela na 500 USD! Uradni program je v teku kar 19 dni. Honolulu in zatem Kailua-Kona sta zibelki športa, s katerim je danes zasvojeno miljone ljudi. Danes se samo vsakemu 100. Ironmanu se uspe kvalificirati na to najveličastnejšo dirko, havajski Ironman (3,8/180/42) triatlon.

Menim, da je osemurna vzdržljivostna športna preizkušnja zelo blizu ali pa kar zgornja meja, kjer je natančna napoved rezultata (na nakaj minut) še mogoča. Z drugimi besedami: gre za preizkušnjo, ki jo je še mogoče »natrenirati«. Eno izmed takšnih množičnih tekmovanj je fascinantni havajski Ironman, kjer se na štartni črti vsako leto konec oktobra zbere 1800 tekmovalcev. Bi verjeli, da mnogi po vsem tem še vedno izgledajo kot rožice?

Tekmovalci so razdeljeni med profesionalce in amaterje (v starostnih skupinah po 5 let), med katerimi ima v vsej havajski zgodovini Ironmana še vedno absolutni rekord proge naš Igor Kogoj iz leta 1993 (8:46 ur). Profesionalci pa so še precej hitrejši - rekord drži Belgijec Luc van Lierde (8:04 iz leta 1996). Na Havaje se prebije le 1600 tekmovalcev z 22 kvalifikacijskih tekmovanj (upajmo, da bo našemu Erihu Pečniku čez nekaj dni to v četrtem poskusu uspelo na Floridi!), dvestotim pa se mora nasmehniti sreča v loterijskem sistemu izbora, kjer se je letos v bobnu vrtelo okoli 4000 »srečk«.

O tem, da gre za žive anatomske leksikone, ki so že ob dnevu počitka ob formo, priča nasvet Davea Scotta, veterana in šestkratnega zmagovalca ter prvega, ki se je spustil pod 9 ur (1984, 8:54), češ naj se še dan pred tekmo vsaki izmed panog posvetijo v lahkotnem ritmu za 15 do 30 minut. Noro! Težko je opisati raven telesne pripravljenosti teh ljudi, ki med osemurnim naporom porabijo 7000 kCal, popijejo 20 litrov tekočine in pojedo vsaj 1200g ogljikovih hidratov (sladkorji v obliki gelov, ploščic, banan,...). Morda nekaj številk: najhitrejši plavajo tako hitro, kot . Povprečna hitrost na kolesarski progi je več kot 41 km/h. Zanimivo - natanko toliko, kot Armstrogov Tour. In maraton: poskusite preteči 1 kilometer v 4 minutah! In potem si zamislite, da jih imate pred sabo še 41!

Zmagovalec tega spektakla je letos postal nemški as Faris Al-Sultan, ki svojo prtljago in 5.000 EUR vredno kolo še vedno trmasto tovori v kartonastem kovčku. Najprej 27., predlani 7., lani 3., zdaj 1. S popolnoma konstantnim tempom teka ni izpustil vodilnega položaja vse do 14:59:30 ure (štart ob 6:45:00), ko je prvič prečkal ciljno črto kot zmagovalec. Bogatejši za 110.000 USD. Favorit, pol-legenda, Kanadčan Peter Reid je končal kot 3. Tudi ime drugega najbolje uvrščenega Nemca, (10.), Stefana Vučkoviča (GER), ne zveni nič nemško, saj je po rodu Hrvat. Dobitnik srebrne olimpijske medalje iz Sydneya je svoj prvi nastop končal na robu prve deseterice in s časom 8:29 prigaral 6000 USD. Ni skrival zadovoljstva, še posebej, ker je najbrž edini, ki je v letu 2005 nastopil na dveh samih tekmah: na kvalifikacijski tekmi (2. v Kanadi) in tu na Havajih.

Pri ženskah je šlo zelo na tesno: v samo treh minutah se zvrstijo srebrna iz OI v Sydneyu, Michelie Jones (AUS, 9:11), ki v zadnjih kilometrih teka izgubi dvoboj z doslej petkratno zmagovalko, Natasho Badmann (SUI, 9:09), in bivša igralka squasha, Kate Major (9:12).

Odstopi samo vsak 32. tekmovalec. Borijo se do konca, hodijo, če ne gre drugače. Četudi so asi svetovnega slovesa, kot Lothar Leder (GER), eden izmed štirih triatloncev, ki so ironmansko razdaljo že premagali pod 8 urami ali že omenjeni Luc van Lierde. So tudi drugi, kot Jurgen Zack, nekdaj najmočnejši kolesar v ironmanski karavani, ki začutijo, da to ni njihov dan, odstopijo po 25 km kolesarstva in v ciljni ravnini prižgejo cigareto!! Sprašujem se, kdaj bo svoje potenciale izkoristil Anglež Simon Lessing, v obdobju 1995-2000 najboljši triatlonec kratkih razdalj in na OI v Sydneyu favorit (letos ponovno odstopil)

Vzdušje med in po tekmi je noro. Piko na i so bili za nekatere srečneže delfini, ki so prišli v zaliv Kone in med njihovim razplavanjem so se celo poigrali z njimi. Nihče ne pomni, kdaj so delfini v tem zalivu prišli tako blizu obale nazadnje. 17-urno navijanje traja od 6:45, ko štartajo profiji, doseže porvi vrhunec ob zmagovalčevih 15:14 in je letos trajalo vse do 23:58, do prihoda zadnje tekmovalke, 73-letne Francis Vivian - vzdušje tisočev gledalcev v zadnjih 500 m je ves čas nespremenjeno. In kot da tekma ne bi bila dovolj, je moč dan potem videti mnoge tekmovalce na kolesih ali v raztekavanju. Neverjetno!

Kljub milijonskemu profitu (samo iz naslova štartnin in loterijskih srečk kane v blagajno natanko 1 MIO USD) pa bodo organizatorji prihodnje leto deležni dodatnih 880.000 USD iz državne malhe - Ironman v zvezni državi Hawaii namreč kotira med 15 najpomembnejših dogodkov.

SI UPAŠ NA TRIATLON?
NEKATERI VIDIKI POPULARIZACIJE TRIATLONA

Grega Hočevar¹, Mitja Lainščak^{1, 2}

¹Triatlonska zveza Slovenije, ²Splošna bolnišnica Murska Sobota

POVZETEK

V članku so opisane metode, ki jih uporablja Triatlonska zveza Slovenije pri popularizaciji rekreativnega segmenta svoje športne panoge. Akcija, ki teče že tretje leto, je bila poimenovana »Si upaš na triatlon?«. S pomočjo anketnih vprašalnikov je bil določen profil udeležencev (Triatlon Kočevje 2004), predstavljeni pa so tudi nekateri drugi kazalci uspešnosti akcije TZS.

UVOD

Triatlon sestavljajo tri bazične discipline: plavanje, kolesarstvo in tek. Panoga, kjer se na štartu bok ob boku merijo vrhunski, kakor tudi rekreativni športniki, je opredeljena kot vzdržljivostna in aerobna, pri tem pa gre za splošno in dinamično telesno obremenitev. Leta 2002 je z namenom, da se na tekmovanja privabi več rekreativnih, to je neregistriranih tekmovalcev, Triatlonska zveza Slovenije (v nadaljevanju TZS) začela s popularizacijsko akcijo z izzivalnim sloganom »Si upaš na triatlon?«. Namen akcije je bil oživiti triatlon med širšim slovenskim rekreativnim prebivalstvom in pokazati, da se na šprint triatlonu z razdaljami 750 m plavanja, 20 km kolesarjenja in 5 km teka lahko preskusi prav vsakdo. Cilj v letu 2002 je bil privabiti na posamezno tekmo (triatlon Kočevje) več kot 100 in v letu 2003 na sedmih tekmovanjih skupno 1000 udeležencev, medtem ko v letu 2004 cilj ni bil natančno opredeljen. V tem letu smo se na TZS odločili, da bomo z akcijo ciljali tudi na mlajšo populacijo (otroci) in tako v okvire tekmovanj vključili še druge panoge (akvatloni s plavanjem in tekom, duatloni s tekom in kolesarstvom) in discipline (super in super super šprinti), primerne njihovi starosti.

NAMEN IN METODE

Namen raziskave je bil dobiti čim bolj celostno sliko razvoja triatlona v Sloveniji, ovrednotiti metode dela, ki se jih poslužuje TZS in pridobiti tiste lastnosti udeležencev, ki so za nadaljnjo popularizacijo pomembne. Zato je strokovni svet TZS sestavil anketni vprašalnik s 16 parametri (spol, starost, telesna višina in teža, izobrazba, socialni status, obseg tedenske aktivnosti v urah, triatlonski staž v letih, vir seznanitve z akcijo, najpomembnejši viri informacij o triatlonu, mnenje o akciji, zdravstveni simptomi, število dnevnih obrokov, količina dnevno popite tekočine, kadilski status, količina zaužitega alkohola), ki je bil med udeležence razdeljen na triatlonu v Kočevju (21.8.2004). Narejena je bila deskriptivna statistična analiza odgovorov, statistična analiza obiskov spletne strani TZS (Zavod za šport) in analiza rezultatov s tekem ter evaluacija metod dela TZS.

REZULTATI

Opis metod dela TZS

V letu 2002 se je na triatlonu v Kočevju zbralo 185 ljudi, s čimer je bil cilj precej presežen. Tudi leta 2003 je bila realizacija projekta zelo dobra, saj so se cilju približali na 825 skupnih udeležencev (povprečna starost udeležencev na šprint triatlonu Kočevje je bila 34 let). TZS je tudi v letu 2004 natisnila popularizacijsko zloženko ter sodelovala z Olimpijskim komitejem Slovenije in drugimi mediji, ki so oglaševali športne prireditve. Uvedene so bile nove tekmovalne kategorije (mlajši - vse od 9. do 13. leta) in nov tekmovalni sistem. Hkrati so bile postavljene osnove za uvedbo šolskih športnih tekmovanj v akvatlonu za leto 2005. V letu 2004 je TZS svoje delovanje razširila še na uveljavljanje tekmovalnega sistema za otroke, tako da se je povprečje s 117 tekmovalcev iz leta 2003 dvignilo na 143 (povprečna starost udeležencev na šprint triatlonu Kočevje je bila ponovno 34 let). Ugotovljeno je bilo še, da se je delež neregistriranih tekmovalcev na triatlonih iz 43% v letu 2000 dvignil na 53% v letu 2004 (arhiv TZS). Več truda je bilo vloženega tudi v posodobitev spletnih strani, organizatorji so nudili možnost prijav preko spleta, domača stran TZS pa je v teh dveh letih zabeležila 180% rast (Tabela 1) dnevnih obiskov (60 ob koncu leta 2002, 130 ob koncu leta 2003 in 170 ob koncu leta 2004, šteti vsi obiski, vir: Zavod za šport RS).

2002

2003

2004

povprečno število udeležencev na triatlonih

84

117

143 dnevni obisk spletne strani TZS (september)

60

130

170 Tabela 1. Primerjava med povprečnim obiskom tekem in dnevnim obiskom spletnih strani TZS

Nekatere značilnosti udeležencev triatlona Kočevje 2004

Šprint triatlona v Kočevju se je udeležilo 146 tekmovalcev. Anketne vprašalnike jih je izpolnilo 46 (32%), od tega 27 registriranih in 19 neregistriranih tekmovalcev. Vzdržljivostni karakter triatlona se odraža na večinski moški populaciji v triatlonu - v Kočevju je nastopilo 89% moških in 11% žensk. Pri starostni strukturi vseh udeležencev smo ugotovili, da jih ima 46% manj kot 30 let, 33% od 30 do 40 let, 17% od 40 do 50 let in 4% nad 50 let. Iz telesne višine in telesne teže smo za vsakega posameznika izračunali ITM, kjer so opazne razlike med tekmovalci, ki so registrirani in tistimi, ki niso. Od registriranih tekmovalcev jih ima 17% prekomerno telesno težo (ITM med 23,5 in 26,5), 5% jih je debelih (ITM nad 26,5), medtem ko jih je pri rekreativcih 44% prehranjenih in 8% debelih. Pri izobrazbi ima med vsemi tekmovalci nad 24 let 52% srednješolsko izobrazbo, 3% ljudi ima višjo in 45% visoko univerzitetno ali izobrazbo, višjo od te. Svoj socialni status je večina izmed vseh (93%) ocenila s srednjim, le del (7%) z nizkim. Izmed neregistriranih (Tabela 2) jih je 11% telesno aktivnih do 3 ure tedensko, 33% od 3 do 7 ur ter 56% nad 7 ur. Tako med registriranimi kakor med neregistriranimi nismo našli kadilca. Triatlonski staž (Tabela 1) do enega leta ima 45% neregistriranih, 33% 2 leti, 7% od 3 do 4 ter 15% nad 5 let. Za 33% neregistriranih udeležencev je udeležba na športno-rekreativnih prireditvah zelo pomembna vrednota, 63% se zdi pomembna, 4% pa nepomembna. Dve petini (41%) neregistrianih se bo v letu 2004 udeležilo najmanj enega triatlona, 33% vsaj dveh in 26% ljudi vsaj treh triatlonov. Za akcijo TZS je večina od neregistriranih slišala (Grafikon 1) preko interneta (30%) ali revije Sokol (23%), petina na kakšni od prireditev (20%), ostali pa preko TV (10%), radia (7%), plakata (3%), revije Men's Health (3%) ali pa kje drugje (3%).

Grafikon 1. Prikaz virov, kjer so udeleženci spoznali akcijo

TZS »Si upaš na triatlon?«.

Kar 85% neregistriranih po svoji presoji nima znakov katerega od obolenj, nekaj pa se jih srečuje z bolečinami v sklepih (7%), astmo (4%), povišanim krvnim tlakom (4%) in debelostjo (4%). Izmed vseh se dvakrat dnevno prehranjujeta le 2%, tri do štiri obroke ima 41% ljudi, pet ali več obrokov pa jih ima 57%. Izmed vseh jih 15% popije do 1l tekočine dnevno, 41% od 1 do 2l tekočine in 44% več kot 2l. Alkohola nikoli na konzumira 23% ljudi, 41% ga uživa mesečno, 36% pa alkohol konzumira tedensko. Izmed vseh udeležencev jih 39% o akciji ne presoja, 44% ima pozitivno mnenje, 17% ljudi pa zelo pozitivno mnenje.

parameter

0 - 1

1 - 2

3 - 4

nad 5

staž v letih - nereg. (%)

tedenska aktivnost v urah - nereg. (%)

število dnevnih obrokov - vsi (%)

količina popite tekočine v l/dan - vsi (%)

Tabela 2. Nekaj parametrov za registrirane ozirom vse udeležence Triatlona v Kočevju 2004.

RAZPRAVA

Ugotavljamo, da je akcija pozitivno vplivala na številčnost tako registriranih kot neregistriranih udeležencev. Povprečno število neregistriranih je v 4 letih zraslo za 162% (od 29 na 76), delež pa za 25%. V primerjavi z letom poprej se je delež moških nekoliko povečal, medtem ko sta povprečna starost udeležencev in profil kvalitete tekmovalcev - ciljna zgoščenost (vir: primerjava Analiza projekta popularizacije triatlona, G. Hočevar, zbornik 4. slovenskega kongresa športne rekreacije in arhiv TZS 2004) ostala praktično identična. Triatlon zaznamuje izredno nadpovprečno visoka izobrazbena struktura, polovica rekreativcev pa je aktivna vsaj 1 uro na dan, kar je zelo veliko. Zanimiva je struktura po stažu, ki priča o tem, da je mnogo rekreativcev »novih« triatloncev in da se jih, sodeč po raziskavi iz leta 2003 (Analiza projekta popularizacije triatlona, G. Hočevar, zbornik 4. slovenskega kongresa športne rekreacije), drugo leto na triatlon mnogo ne bo več vrnilo. V tretjini izmed vseh rekreativcev gre za ljudi, ki se športno udejstvujejo že po naravi in se želijo v triatlonu preskusiti le enkrat, morda nekajkrat. Veliko število dnevnih obrokov je verjetno posledica ozaveščenosti in ukvarjanja s športom, kakor tudi to, da nihče ne kadi, medtem ko pijejo - kakor sodijo sami - pa ne dovolj. Še posebej zanimiva je visoka korelacija (0,99) med povprečnim številom udeležencev na triatlonih in dnevnim obiskom spletne strani TZS.

SKLEP

TZS je z akcijo "Si upaš na triatlon?" je v Sloveniji že precej prepoznavna, saj jo večina udeležencev pozna in jo 60% udeležencev ocenjuje vsaj kot uspešno. Popularizacija triatlona je prinesla vidne rezultate, saj se je občutno povečalo število tekmovalcev. Večinoma gre za osebe, ki so redno telesno dejavni in skrbijo za zdrav način življenja. Posebej je k višji udeležbi prispevala uvedba disciplin za mlajše kategorije. Novi tekmovalci so pretežno rekreativci, ki so se s triatlonom začeli ukvarjati v teku akcije, v zadnjih 3 letih. Zadržala jih bo le vrhunska ponudba, ki jim jo lahko v sodelovanju s TZS zagotovijo organizatorji triatlonov.

OI 2004, Atene: TRIATLON

Kvalifikacijski sistem

Izbira tekmovalcev za nastop na triatlonu, eni od 21 individualnih športnih panog, temelji na rang lestvici ITU, krovne triatlonske federacije, torej na točkovanju s tekem za svetovni pokal, kjer se po letu 1996 točkuje vse do 50. mesta, a le, če tekmovalec zaostane manj kot 5% pri moških in 8% pri ženskah (zanimiva razlika, ki so jo vodilni dopustili kljub boju po enakopravnosti med spoloma na vseh ravneh športa!). Nastopajoči (oziroma natančneje: kvote po državah) so bili izbrani na dan 9.5., takoj po SP na Madeiri 2004, in sicer glede na vsote točk po državah. Določeno število držav je dobilo tri mesta, potem dve, ostale najbolje uvrščene države pa le po eno mesto.

Moški

Tudi letos na OI tako ne bo štartal noben tekmovcalec/ka iz Slovenije. Kako močna je konkurenca, pove podatek, da se med moške ni uspelo uvrstiti niti Italijanom, ki so denimo 3. z ekipnega evropskega prvenstva z leta 2001 in veljao za neprimerljivo močnejšo triatlonsko nacijo kot je naša. In tudi Nizozemcev, ki so v Sydneyu nastopili celo s tremi tekmovalci, zdaj ne bo! Kot 49. od 50 se je regularno kvalificiral Konrad Stoltz (RSA), ki je na lestvici 101. (torej je na štartu praktično vsak drugi najboljši triatlonec na svetu), povabilo pa je dobil Tyler Butterfield kot zastopnik Bermudov po načelu MOK, ki si na OI želi čim večjo zastopanost držav vsega sveta (letos 202 državi) in ki je trenutno 238. na lestvici. Prav to je tudi približen rang, ki sem ga kot edini Slovenec sploh kdajkoli imel, uvrščen na lestvici (l. 1999). Ne prej ne kasneje ni nikomur drugemu uspelo dobiti točk za svetovni pokal.

Ženske

Drugače je v ženski konkurenci. Mateja Šimic je točke osvajala že večkrat in je trenutno na lestvici uvrščena na 209. mestu, kar pa je še vedno veliko premalo, saj je 49. kvalificirana - podobno kot pri moških - na 111. mestu, bila pa je že 50 mest više. Povabilo je dobila Kolumbijka Fiorella Cruz na 99. mestu na lestvici. Tudi v primeru regularne kvalifikacije ali povabila bi Mateja najbrž naletela na kak strožji kriterij našega OKS (recimo doseženo določeno mesto na posamezni tekmi za svetovni pokal, ki bi bil nekakšna okvirna garancija, da bi se tekmovalka lahko uvrstila med 16 najboljših) - kakorkoli, nastop je bil takorekoč nedosegljiv in naslednja postaja (z vidika zastavljenih ciljev TZS) bo zdaj Peking.

Zanimivo

V Sydneyu leta 2000 je pri ženskah nastopilo le 48 tekmovalk, saj pri omejitvi, da mora biti tekmovalec najmanj na 125. mestu, nikakor niso mogli sestaviti polne kvote. Za šport, ki se je na OI predstavil prvič, to gotovo ni bilo najbolj elegantno, triatlon pa je bil kljub temu najbolj gledana športna panoga.

Države udeleženke - ženske (25 držav)

3 tekmovalke (USA, GER, BRA, AUS, CAN, JAP, ESP, GBR, ITA)
2 tekmovalki (BEL, CZE, NED, SUI, AUT, RUS, KIT)
1 tekmovalka (POR, NZL, RSA, FRA, KAZ, COL, HUN, ARG, LUX)

Države udeleženke - moški (25 držav)

3 tekmovalci (USA, GER, BRA, AUS, NZL, ESP, GBR, FRA, SUI)
2 tekmovalca (KAZ, UKR, CAN, CZE, MEX, JAP)
1 tekmovalec (DEN, VEN, HUN, RUS, HKG, AUT, EST, GRE, RSA, BER)

Profil proge

Triatlon se je v zadnjih 8 letih razvil v gledalcem prijazno športno panogo, kjer lahko razvoj dogodkov opazujejo praktično z enega mesta in vidijo takorekoč vse. Plavanje je običajno speljano tako, da tekmovalci na vmesni točki pridejo iz vode in pretečejo pomol ali tečejo okoli boje, kolo vozijo in tečejo pa v krogih, da se jih čim več vidi. Na letošnjih OI je proga postavljena v Vouliagmeni, 26 km od Aten, neposredno ob menjalem prostoru bo 3.000 sedežev.

Plavanje

Plavanje v zalivu Oceanida. Tokrat morski psi za razliko od Sydneya niso grožnja. Manj bo valov, saj se plava v manjšem zalivu in dovolj »zgodaj« zjutraj, en sam krog, štirikotne oblike.

Kolesarstvo

Proga je speljana v 5 krogih po 8 km z dvema vzponoma. Prvi je dolg 900 m in se dvigne za 70 m, vmesni največji naklon v 200 m znaša celo 18%, drugi pa je dolg 1000 m in se dvigne za 35 m.

Tek

Trije krogi s po 3300 m, ravninska proga.

Favoriti: ženske

Sheila Taormina (USA), 18.3. 1969 (gotovo najmočnejša med vsemi, sposobna solo predstave, tudi v Sydneyu je plavala sama, a so jo na kolesu ujeli...)
Barbara Lindquist (USA), 1.7.1969 (prvorangirana na ITU lestvici...)
Loretta Harrop (AUS), 17.7. 1975 (odlična tekačica, zelo zanesljiva tekmovalka...)
Vanessa Fernandez (POR), 17.7. 1974 (presenetljiva evropska prvakinja iz aprila '04...)
Wieke Hoogzad (NED), 29.6.1970 (evropska prvakinja 1998 - avtorjeva favoritinja)

ter še: Anja Dittmer (GER), Carla Moreno (BRA), Kathleen Smet (BEL), Michell Dilloon in Jodie Swallow (GBR),

Favoriti: moški

Bevan Docherty (NZL), 28.3.1977 (svetovni prvak iz Madeire '04, dovolj samozavesten za ponoven podvig...)
Ivan Rana (ESP), 10.6. 1979 (dvakrat srebrn s SP v zadnjih 2 letih, prej pa dvakrat zlat, izredno zanesljiv tekmovalec, ki mu srebro skoraj nič ne pomeni...)
Daniel Unger (GER), 22.3. 1978 (v Sydneyu ni nastopil, zdaj pa je vse boljši, velik up Nemcev, ki z Vučkovičem že imajo odličje in hočejo šše enega...)
Rasmus Henning (DEN), 13.11.1975 (presenetljivi zamagovalec generalke iz 2003, ki je potekala po isti progi in tudi trenutni evropski prvak ...)
Hamish Carter (NZL), 28.4.1971 (vedno pri vrhu, a le 26. na zadnjih OI, avtorjev favorit)

ter še Greg Bennett (AUS), Dmitry Gaag (KAZ), Paul Amey in Tim Don (oba GBR) ter Igor Sysoev (RUS)

Pravila triatlona

Olimpijska distanca: 1500 m plavanja, 40 km kolesarstva in 10 km teka. Tekmovalci v menjalni prostor pridejo kako uro pred štartom in namestijo vso opremo, vsak na svoj prostor. Štartali bodo s pontona (mesto je določeno po izboru tekmovalcev, prvi bo izbiral položaj dan ali dva pred tekmo na t.i. brifingu najbolje rangirani tekmovalec itd.), na štarterjev znak se bodo pomaknili do roba in skočili, ko bo zatrobil rog. V primeru prehitrega štarta (vprašanje, kako hitro po »take jour marks« bo štarter še čakal z rogom) se ta ponovi. Neverjetno, a na tekmi, ki traja dve uri, je štart in prvih 200 m v vodi lahko celo odločilnega pomena (prva boja je dovolj daleč od obale, sicer za tiste v sredini skupine res ni prijetno). Ker bo voda bistveno toplejša od 20C, bodo plavali brez neoprenskih oblek, ki so jih imeli v Sydneyu, nastopili bodo v enodelnih dresih s fast skin materialov. Na kolesu je obvezna čelada, na krmilu imajo lahko pritrjene aero bare, kratke nastavke za komolce, ki pa spredaj ne smejo presegati navpične ravnine, ki jo določata prednji točki obeh zavornih ročic. Po izkušnjah pisca bo imelo v Atenah te nastavke le še okoli 15 do 20 tekmovalcev. Na določeni točki kolesarskega kroga je t.i. pit stop, kjer tekmovalci lahko zamenjajo obroče (feltne) v primeru, da bi jim poči zračnica. Na prednjem delu dresa je oznaka države, na zadnjem pa tekmovalčevo ime, načelom v enotnem fontu in velikosti črk (bomo videli, če res). Številk ne bodo imeli, pač pa bodo označeni s posebnimi vodoodpornimi odtiski številk po obeh stegnih in rokah. Na tekaškem segmentu v nasprotju s Sydneyem ne bo dovoljeno odpenjati zadrg, saj poskuša triatlon znotraj olimpijske družine postati ena bolj elitnih panog in z vidika opreme, dresov in kakovosti tekmovalcev tudi kot se le da uni-formna.

Splošno

Možnost prehitrega štarta: 1:10. Prvih 300 m v vodi: tepež, komolčanje, boj za pozicjo, kak požirek morske vode... Padci v skupini na kolesu: izredno redki. Odstopi: na velikih tekmovanjih okoli 15%, Sydney 2000: 8 od 48 pri ženskah in 2 od 50 pri moških.

Predikcija: ženske

Pri ženskah je možnih razpletov bistveno več kot pri moških, saj so relativne razlike nekoliko večje, razpršenost rezultatov je glede na moške večja celo (približno) za 100%. Že v vodi lahko pobegne tekmovalka ali dve in s složnim delom je lahko vsega konec že po 30 km kolesa, lahko se bo ustvarila skupina, ki navadno šteje približno 10 tekmovalk, ki ne bodo ujete in bodo z okoli minuto do dve začele tek pred zasledovalkami. To je tudi najbolj pričakovan razplet tekem na tako visokem nivoju, je pa res, da precej selektivna proga omogoča kakšno presenečenje več kot sicer.

Predikcija: moški

V vodi ne more pobegniti nihče (ne bo Waltona). Običajno znotraj 25 sekund priplava kakih 30 tekmovalcev. Na kolesu se bo zelo verjetno ustvarila velika skupina z 20 do 35 tekmovalci. Čeprav so celo na tako pomembne tekmovanju kot je SP (lani na Novi Zelandiji) tekmovalci dopustli, da sta se na kolesu odcepila in oddvojila dva konkurenta ter začela tek celo z minuto in pol prednosti, tega na OI ni pričakovati, čeprav po drugi strani tako strmega klanca že po 1km že dolgo nismo videli. Klanec kot tak, čeprav strm, ni selektiven in ga bodo prevozili na vso moč, še posebej močnejše ekipe s favoriti ne bodo dovolile pobegov posameznikom, ki so hitri tekači, lahko pa se zgodi, da bo spredaj kdo, ki ga bodo zlahka ujeli na teku (kot v Sydneyu, ko je bežal tedanji svetovni prvak Olivier Marceau (tedaj še Francoz), a je prednost 1 minute zadostovala natanko za 4 km, končal pa je na 7. mestu. Dovolj selektivna proga torej, ki zagotavlja veliko favoritov.

Predstava o hitrosti tekmovalcev

Moški (vodilni) - prvih 100 m v vodi: 1:00 min za 50 m bazen. Nadaljevanje: tempo 1:10 na 100 m za 50 m bazen. Skupni čas plavanja v odprti vodi za 1500 m (ni obratov kot v bazenu!): cca. 18:00 min. Kolo: solo pobeg: 45.0 km/h (ravnina), vožnja v vodilni skupini: 43 km/h (ravnina), lov za ubežniki: nad 50 km/h, pričakovan čas s klanci: okrog 1 ure. Tek: prvih 200 m: 33 sekund. 1. km: 2:53 min, 5. km: 15:00 min, pričakovan tempo za 10 km: 3:00 min za km, skupaj natanko 30'. Obe menjavi 45'' in 25'', skupaj čas: 1:51:30.

Ženske. Navadno je zaostanek za moškimi 11%, tokrat bo zaradi težke proge malo večji, oziroma cca. 2:05:30.

Statistika - ženske

povprečna starost: 29 let in 5 mesecev
najmlajša: Maxine Seear (AUS), 19 let in 8 mesecev
najstarejša: Carol Montgomery (CAN), 38 let in natanko en dan
nastopile v Sydneyu: 16
zlato iz 2000 brani: Brigite McMahon (SUI)
srebrna (je ni) 2000: Michellie Jones (AUS)
bronasta (je ni) 2000: Magali Mesmer (SUI)
zgoščenost rezultata 2000: 2,8% zaostanka za 1. za 16. mesto (v Atenah bo gotovo manjša)

Statistika - moški

povprečna starost: 29 let in 0 mesecev
najmlajši: Danyl Sapunov (KAZ), 22 let in 4 mesece
najstarejši: Norbert Domnik (AUT), 40 let in 1 mesec
nastopili v Sydneyu: 21
zlato iz 2000 brani: Simon Whitfield (CAN)
srebrn (ga ni) 2000: Stefan Vuckovič (GER)
bronast (ga ni) 2000: Jan Rehula (CZE)
zgoščenost rezultata 2000: 1,45% zaostanka za 1. za 16. mesto (v Atenah bo gotovo manjša)

Potek lanske generalke na isti progi (25.10. 2003)

Pri ženskah je v vodi za 20 sekund ušla Barbara Lindquist, na kolesu jo je ujela skupina 18 tekmovalk in skupaj so prišle na menjavo. Na teku so najboljše prva dva kroga tekle skupaj, nato pa so začele odpadati. V vodstvu, ki se je v zadnjem krogu še nekajkrat premešalo, so ostale Jonesova, ki je ne bo v Atenah, ter predvsem Jodie Swollow, ki je po oceni avtorja lahko skrita grožnja najboljšim, saj ne tekmuje veliko, to pa so bile zanjo sploh prve stopničke na tekmi za svetovni pokal, podobno kot pri Stefanu Vučkoviču v Sydneyu leto pred OI 2000 (potem je res osvojil medaljo).

Pri moških je v vodi raztegoval in tudi ušel Craig Walton, povečal prednost na kolesu po prvem krogu na 30 sekund. Pet zasledovalcev z verjetno najmočnejšim kolesarjem med triatlonci Olivierjem Marceaujem so ga ujeli v 4. krogu, nato pa složno nadaljevali in pred skupinco treh (med njimi Ivanom Rano - ki je v zadnji klanec celo odpadel) na drugo menjavo prišli z dvema minutama in pol, kar je bilo preveč, da bi bil najmočnejši od njih ujet. Skupina s 30 tekmovalci je vozila še minuto in pol za njimi in je zaostajala že preveč. Na teku je Walton, ki ga na OI ne bo, odstopil zaradi poškodbe noge, v zadnjem krogu pa sta se od favoriziranega Polikarpenka počasi odlepila Francoz Cedric Fleureton (ki ga tudi ne bo) in Danec Rasmus Henning, ter uprizorila ciljni finiš, ki je uradnim časomerilcem in sodnikom vzel kar 10 minut, preden so za zmagovalca razglasili slednjega - za vsega 3 stotinke sekunde. Posnetek je prikazala tudi TV SLO v »zadnji minuti«.

Prvih 10

ženske

Jones, Michellie, AUS, 2:06:47
Swallow, Jodie, GBR, 2:06:48
Hidalgo, Pilar, ESP, 2:07.13
Savege, Jill, CAN, 2:07:29
Franzmann, Joelle, GER, 2:07:56
Forrester, Stephanie, GBR, 2:08:07
Whitcombe, Andrea, GBR, 2:08:09
Lindquist, Barbara, USA, 2:08:12
Suys, Mieke, BEL, 2:08:32
Burgos, Ana, ESP, 2:09:00

moški

Henning, Rasmus, DEN, 1:52:41
Fleureton, Cedric, FRA, 1:52:41
Riederer, Sven, SUI, 1:53:11
Marceau, Olivier, SUI, 1:53:50
Zeebroek, Axel, BEL, 1:54:47
Kemper, Hunter, USA, 1:55:02
Polikarpenko, Volodymyr, UKR, 1:55:44
Don, Tim, GBR, 1:55:48
Raelert, Andreas, GER, 1:55:50
Unger, Daniel, GER, 1:55:50

SI UPAŠ NA TRIATLON?
ANALIZA PROJEKTA POPULARIZACIJE REKREATIVNEGA TRIATLONA V SLOVENIJI

Grega Hočevar¹, Jernej Pisk¹, Mitja Lainščak²

1- Triatlonska zveza Slovenije
2- Splošna bolnišnica Murska Sobota

POVZETEK

Opisano je stanje v slovenskem prostoru na področju triatlona do leta 2000 ter primerjalno stanje po dveh letih popularizacijske akcije »Si upaš na triatlon?«. Prikazan je dvig povprečnega števila udeležencev na triatlonih doma. S pomočjo anketnih vprašalnikov smo dobili profil udeležencev (Triatlon Kočevje 2003), analiza rezultatov pa je potrdila, da se v primerjavi s prejšnjimi leti zgoščeni pri slabših časih (večja gostota rekreativnih udeležencev).

UVOD - STANJE DO l.2000

Triatlon so v Sloveniji prvič organizirali na Bledu leta 1984, ko se ga je udeležilo preko 400 ljudi, sicer precej tujcev, in to kljub temu, da so morali opraviti z dolgimi razdaljami (2 km / 60 km / 12 km). Prireditelj TD Bled je tekmovanje ponovil naslednje leto, nato pa je triatlonsko dogajanje za nekaj časa presahnilo. Po letu 1990, ko je bila ustanovljena Triatlonska zveza Slovenije (TZS), je bilo na slovenskih tleh vsako leto 4 do 6 triatlonskih tekmovanj, ki pa se jih je udeleževalo do 120 ljudi. Prav v tistem času je usahnila množičnost akcije "Kaveljci in korenine". Še poseben padec je doživel rekreativni triatlonski šport v zadnjih letih do l. 2000, ko se je domačih tekem udeleževalo le še 50 do 60 ljudi (arhiv TZS). Posebnost triatlona je, da so na štartu bok ob boku vrhunski, kakor tudi rekreativni športniki.

Leta 2002 je organizatorju TK Ribnica s pomočjo akcije "Si upaš na triatlon?" v Kočevju, 24.8., uspelo zbrati kar 185 tekmovalcev. Na TZS so sklenili, da z njo nadaljujejo in ji povečali veljavo. Namen akcije je bil oživiti triatlon med širšim slovenskim rekreativnim prebivalstvom in pokazati, da se na šprint triatlonu razdalj 750 m plavanja, 20 km kolesarjenja in 5 km teka lahko preskusi prav vsakdo. V letu 2003 je bilo v akcijo vklučenih kar 7 rekreativnih tekem, pod okriljem katerih štejemo tudi akvatlone za najmlajše in štafetna triatlonska tekmovanja. Bistveno več energije je bilo vložene v promocijo. Cilj akcije je bil opredeljen s skupno 1000 udeleženci na vseh 7 triatlonih.

NAMEN IN METODE

Namen raziskave je dobiti čim bolj celostno sliko stanja triatlona v Sloveniji, kar bi omogočilo boljše in bolj načrtno delovanje na področju popularizacije rekreativnega triatlona v prihodnje. Strokovni svet TZS je sestavil anketni vprašalnik (spol, starost, ITM, izobrazba, socialni status, - trostopenjska lestvica, obseg tedenske aktivnosti v urah, triatlonski staž v letih, regijska pripadnost in viri informacij o triatlonu). Zaradi pričakovanega velikega števila udeležencev so bile ankete razdeljene na triatlonu v Kočevju (23.8.2003), narejena je bila deskriptivna statistična analiza odgovorov. Narejeni sta bili še kronološka primerjava števila udeležencev na triatlonih doma v zadnjih 6 letih in analiza zgoščenosti rezultatov na osnovi povprečnega števila tekmovalcev v pomičnih intervalih 3, 5 in 7 minut z dveh najbolj množično obiskanih triatlonih v letu 2000 (Kočevje) in Bled (2003).

REZULTATI IN RAZPRAVA

Projekt »Si upaš na triatlon?« je bil v letu 2003 uspešno realiziran. Na 5 prireditvah so se udeleženci pomerili na šprint, na eni v olimpijskem triatlonu na enem triatlonu z MTB kolesi. Na vseh 7 prireditvah je skupno nastopilo kar 825 aktivnih udeležencev, kar je 82,5% realizacija plana. V primerjavi s povprečnim številom tekem v obdobju 1998 - 2001 (4 prireditve) beležimo lep napredek, še posebej pa je višje število udeležencev na triatlonih (Tabela 1).

Leto	tekem	udeležba
1998	5	58
1999	4	55
2000	4	67
2001	3	65
2002	5	84
2003	6	117

Tabela 1. Kronolški pregled števila triatlonskih prireditev (brez MTB triatlonov) in povprečno število udeležencev na šprint (750/20/5) ali olimpijski (1500/40/10) razdalji v okviru teh prireditev v letih 1998 - 2003 (arhiv TZS).

Razlike, ki smo jih dosegli z akcijo v teh letih, so vidne tudi na osnovi analize zgoščenosti rezultatov. To potrjuje primerjava rezultatov dveh najbolj množičnih triatlonov v letu 2000 (Kočevje, 2.7.) in v letu 2003 (Bled, 7.9.). Izračun povprečnega števila tekmovalcev, ki so ciljno črto prečkali v 1 minuti, je prikazan na Grafu 1. Na osnovi poteka krivulj je mogoče tekmovalce razdeliti v dve večji skupini. Prva, ki ji ustreza prvi vrh, so večinoma triatlonci s tekmovalnimi licencami (časi okoli 75 minut), druga pa pripada rekreativcem (okrog 90 minut). Krivulji sta si precej podobni, povečalo se je število tekmovalcev z licencami, kot tudi rekreativcev, vendar drugih bolj kot prvih. Razliki med skupnim številom tekmovalcev ustreza razlika med površinama krivulj.

GRAF 1

Graf 1. Primerjava ciljne zgoščenosti rezultatov (v številu prihodov v cilj v 1 minuti) pri moških med šprint triatlonoma v Kočevju 2000 (72 tekmovalcev) in Bledom 2003 (117tekmovalcev).

Profil udeležencev triatlona Kočevje 2003

Triatlona v Kočevju se je udeležilo 185 tekmovalcev, anketne vprašalnike jih je izpolnilo 125 (67%).

1. Spol.

Vzdržljivostni karakter triatlona se odraža tudi na večinski moški populaciji v triatlonu. Na triatlonu v Kočevju je nastopilo 85% moških in 15% žensk.

2. Starost.

V starostni strukturi (Graf 2) lahko vidimo, da je triatlon šport vseh generacij. Prevladujejo udeleženci od 20 do 29 leta starosti. Zelo številčno sta zastopani tudi starostni skupini do 39 in do 49 let. Na četrtem mestu je skupina do 20 let, podmladek, s katerim se dela v triatlonskih klubih, ne smemo pa zanemariti starostnikov v skupinah do 59 in nad 60 let, ki jim triatlon predstavlja sredstvo za dvig kvalitete življenja v tretjem življenskem obdobju.

GRAF 2

Graf 2. Starostna struktura udeležencev.

3. Telesna višina in telesna teža.

Iz telesne višine in telesne teže smo za vsakega posameznika izračunali ITM, ki predstavlja morfološki profil udeležencev triatlona. Standardna vrednost ITM za normalno telesno težo je od 20 do 24,9, kar predstavlja večinski delež udeležencev (Graf 3).

GRAF 3

Graf 3. Delež udeležencev glede na ITM.

4. Izobrazba.

Med udeleženci triatlonov prevladjujejo ljudje z visoko univerzitetno izobrazbo (Graf 4). Na drugem mestu je srednješolska strokovna izobrazba, na tretjem pa gimnazijska, ketere del predstavljajo še šolajoča se mladina. Prav tako tudi populacijo z osnovnošolsko izobrazbo pretežno predstavljajo šolajoči se otroci, ki tekmujejo v okviru klubov TZS.

GRAF 4

Graf 4. Izobrazbena struktura udeležencev.

5. Socialni status.

Prevladujejo tisti, ki so svoj socialni status ocenili s srednjim (86%). Sledita skupini z visokim (9%), in na zadnjem mestu nižjim socialnim statusom (5%). Dobljeni rezultati so pričakovani - triatlon je relativno poceni šport, kopalke in športne copate ima vsakdo, največji strošek pa predstavlja nakup kolesa.

6. Obseg teesne aktivnosti.

Prevladuje skupina z od 5 do 9 tedenskih ur vadbe (Graf 5). V to skupino sodijo pretežno 'rekreativci'. Ocenjujemo, da je takšno število ur tisto, ki posameznku omogoča nastop na šprint triatlonu brez težav, hkrati pa izpolnjuje vse posameznikove potrebe po telesni aktivnosti kot pogoju zdravega načina življenja. Na drugem mestu je skupina od 10 do 14 ur tedenske vadbe. Slednjo tvorijo pretežno registrirani tekmovalci. Skupina do 5 ur tedenske vadbe je na tretjem mestu in jo sestavljajo ljudje, ki živijo zdravo. Skupini z do 20 in več kot 20 ur tedenske vadbe predstavljata vrhunske športnike.

GRAF 5

Graf 5. Tedenski obseg telesne aktivnosti.

7. Triatlonski staž.

Sadovi popularizacije so razvidni iz Grafa 6. Močno se je povečalo število novih triatloncev in triatlonk, torej tistih, ki so se prvič udeležili katerega od triatlonskih tekmovanj.

GRAF 6

Graf 6. Triatlonski staž med udeleženci.

8. Regije Slovenije

Iz grafikona 7 je razvidna geografska razpršenost udeležencev. Tekmovanje v Kočevju nekoliko poudari Dolenjsko kot tudi pripadnost širšemu ljubljanskemu območju. Iz slednjega prihaja največji delež tekmovalcev, in sicer skoraj tretjina. Sledijo Štajerska, Dolenjska in Gorenjska, območja, na katerih so potekala tudi vsa triatlonska tekmovanja v letu 2003 ter nato s precej manjšimi deleži še Primorska, Notranjska, Zasavje in Koroška, medtem ko iz Prekmurja ni bilo tekmovalcev.

GRAF 7

Graf 7. Geografska porazdeljenost udeležencev triatlona v očeju 2003.

9. Glavni vir informacij.

Odgovori na to vprašanje nam kažejo, da velika večina riatloncev uporablja internet (71%), ki jim služi kot glavni vir informacij o dogajanju v triatlonu. Z veliko manjšim številom odgovorov sledita domači triatlonski klub (15%) ter prijatelji (6%).

SKLEP

TZS je z akcijo "Si upaš na triatlon?" dosegla pomembne premike v popularizaciji in prepoznavnosti triatlona v Sloveniji. Popularizacija je prinesla vidne rezultate, saj se je občutno povečalo število tekmovalcev. Ugotovljeno je bilo, da so novi tekmovalci pretežno rekreativci, ki so se s triatlonom začeli ukvarjati v toku akcije. Glede na staž tekmovalcev si lahko zadamo dva kratkoročna cilja: zadržati tiste, ki se na triatlonih preskušajo prvič ter nadaljevati s popularizacijo med tistimi, ki še niso okusili veselja ob prihodu v cilj. Na osnovi regionalne pripadnosti je moč ugotoviti, da imajo triatlonske prireditve močan lokalni vlpliv na število tekmovalcev v tem območju.

KISIK JE KRALJ

Ne bomo odkrivali tople vode! Resnici na ljubo pa moramo priznati, da je kisik, po teži prevladujoč element Zemeljskega površja, kar nekako prezrt. Sestavlja kar 42% vsega živega in 69% človeškega telesa. Vsako minuto naše telo v mirovanju porabi četrt litra kisika. In vendar - jemljemo ga za samo po sebi umevnega. Ne zavedamo se, da smo si v zadnjih 100 letih industrijskega onesnaževnja okolja in zapostavljanja naravnih virov storili ogromno škodo. Zrak je bil 10.000 let nazaj kar 35%-no nasičen s kisikom, danes ga je v naravi 21, v velemestih pa celo samo še 18%! Menimo namreč, da naše telo teh razlik ne zaznava in se jim zlahka prilagaja... Pa je res tako?

Brez hrane smo lahko tedne, brez vode nekaj dni, brez kisika le nekaj minut. Ta je potreben za izgorevanje hrane - metabolizem ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob nam daje energijo in nas greje ves čas, da ohranjamo svojih 37 C. Vsako minuto iz zraka vdihamo 840, izdihamo pa 590 ml kisika. Kisik iz alveol v pljučih, kjer je tlak kisika že 35 % manjši kot v zunanjem zraku, pride v kri, kjer se ga 1,5 % raztopi (3 ml na liter plazme), ostale molekule pa se vežejo na okoli 96 % izmed 300 milijonov molekul hemoglobina v vsaki od rdečih krvničk (eritrocit). Odvisnost zasedenih prenašalnih mest od parcialnega pritiska kisika opisuje disociacijska krivulja (slika 1), ki se sprva vzpenja zelo strmo. Njena oblika v drugem delu (plato) je sicer izvrsten varnostni mehanizem pri preskrbi telesa s kisikom, saj ima kar 40% manjši parcialni tlak za posledico le 10% manj zasedenih mest v hemoglobinu! Če pa je delež kisika v zraku namesto 21% (kolikor ga je v naravi) 80%, se zasedenost hemoglobina s 96 dvigne skoraj na 100%. Posledice teh majhnih razlik najbrž niso pomembne. Pa je res tako? Kisik nato potuje do tkiv, kjer ga v mitohondrije, celične tovarne energije, potiska difuzija in ga razvažajo mioglobinske molekule. V celicah se kisik porablja za večino življenjskih procesov, le nekateri potekajo anaerobno (brez njegove prisotnosti).

Slika 1. Disociacijska krivulja.

Hipoksija, pomanjkanje kisika v telesnih tkivih, je v splošnem osnovni vzrok degenerativnih bolezni. Brez povečane doze kisika v tkivih si ne opomore tudi nobena, še tako marginalna ozeblina! S pomanjkanjem kisika so povezane tudi alergije (povečana občutljivost na alergene), rak (anaerobni metabolizem rakavih tkiv), padec imunske odpornosti, vnetja, depresije, in še in še .... Prva stvar, ki vam jo bodo nataknili med prevozom z rešilcem (-bognedaj!), bo kiskova maska!

Kisik, torej! Snov, ki jo imamo ves čas pred očmi in v sebi (26% vseh atomov je kisikovih), pa je vendar ne vidimo. Nič čudnega, saj je brez barve, vonja in okusa. Je pa izredno reaktiven! En sam elektron v zunanjih plasteh kar tišči k težavam. Najbolj miren je v paru, z drugim atomom kisika. Razmerje med ravnovesji in neravnovesji, ki si jih je izbrala narava, je prav zanimivo! Prej omenjeni prenašalci - eritrociti, nastajajo v odvisnosti od v telesu nastalega hormona EPO, katerega produkcija se odziva glede na zračni tlak (posredno parcialni tlak kisika). Vrhunski športniki, ki pri največjih naporih potrebujejo celo 7 litrov kisika na minuto, izkoriščajo visoke nadmorske višine izključno zato, da bi povečali število eritrocitov. Identiteta nasprotja, torej! Na vsak način stremijo k temu, da bi do mišic prišlo več kisika. K boljšim dosežkom vodi tudi druga pot, kjer telesu nudimo več kisika. Ob morju so dosežki v vzdržljivostnih panogah denimo neprimerljivo boljši od tistih, doseženih višje, seveda pa tekmovanje s kisikovo masko poruši ves smisel športa.

Zdaj lahko za razvajanje s kisikom poskrbimo tudi v Sloveniji. Z 20 - minutnim vdihavanjem kisika v za to posebej narejenih t.i. kisik barih telo vsake toliko očistimo, nasičimo s kisikom, s čimer pospešimo regeneracijo in odstranjevanje strupov. Izboljša se spominska sposobnost, zmanjša se reakcijski čas. Vdihanemu kisiku je moč dodati različne arome (na vsak način ne sintetične, saj bi s tem naredili več škode kot koristi!), ki terapijo poživijo in osmislijo tudi na drugih zaznavnih ravneh. Tudi nekateri kozmetični saloni s kisikom že zdaj čistijo kožo in lepšajo polt. Koliko se zaradi večjega deleža kisika v resnici pospešijo anabolni in drugi koristni procesi, ne bomo nikoli izvedeli, važno je, da vse bolj celostnemu razumevanju narave in mozaiku pestre ponudbe različnih pristopov do svojega telesa dodamo nov kamenček, za katerega je prav mogoče, da prinaša mnoge, še neodkrite koristi.

TEST

Akcija, artefakcija in abstrakcija so temeljna področja človekovega delovanja. Ta stran v največji meri pokriva prvo - zbranih 45 vprašanj zato odkriva tisto plat našega telesa, ki nam omogoča, da se gibamo. O nas samih vse premalo razmišljamo, se poskušamo analizirati, predvsem pa ni nič narobe, če se zgradbi, predispozijam in sposobnostim čudimo. V bistvu ne gre za pravi test, zato tudi ne zbirate točk. Dovolj bo že, če ste malce samokritični. Vzemite si čas in odkrijte svoje razumevanje in logiko ter matematično plat gibanja, pa tudi vzroke, vaše gibalne in telesne predispozicije, zaznavne sposobnosti ter ob vsem še preverite svoje kineziološko in biomehanično znanje. Lahko ste aktivni in iz skoraj vsakega vprašanja naredite test, lahko pa se zleknete v naslanjač in se v akcijo samo poskusite vživeti....

1. Mislite, da bi pešačili (tekli) hitreje ali počasneje, če bi za 10 % zmanjšali frekvenco korakov, hkrati pa prav toliko povečali njihovo dolžino?

2. Kaj se vam zdi naporneje: iti peš v 8. ali peš iz 25. nadstropja?

3. V filmih akterji pogosto visijo le na eni roki. Če so junaki pozitivci, se nato celo še dvignejo in rešijo. Pa vi, mislite, da to zmorete? Kako dolgo lahko visite na enbi roki? Poiščite primerno orodje (drog) in poskusite!

4. Kako hitro se morate peljati s kolesom, da za pot do šole ali službe porabite najmanj energije? Čim hitreje ali čim počasneje, oziroma natančneje: kako hitro?

5. Pred vami ležita 10 kilogramski kocki svinca in stiropora. Kaj od tega je za isto višinsko razliko težje vzdigniti? Pozor, odgovor, da je oboje enako težko, ni pravilen! Torej?

6. Ali je in če je, kakšna je razlika pri kolesarjenju na prenosih (prednji/zadnji zobnik) 51/17 in 39/13?

7. Veste, s katero nogo se morate odriniti, če morate preskočiti kako oviro? Naredite test: postavite se v vzravnan položaj, stopali imejte poravnani, nato pa naj vas nekdo od zadaj rahlo porine naprej. S katero nogo ste naredili korak naprej?

8. Predstavljajte si vzpon na Vršič, naklon je okoli 10%. Vzemite list papirja in po občutku narišite črto s tem nagibom od vodoravnice. Potem vzemite kotomer in izmerite kot.

9. Če bi od strani gledali nekoga med izvajanjem sklece: po kakšni trajektoriji se po vašem mnenju giblje ramenska točka - po ravni (navpični) ali po krožni (s središčem nekje v prstih na nogah, ki je oporna točka)?

10. S kolesom se peljete v Kamnik in dosežete povprečje 15 km/h. Hitro odgovorite, kako hitro se morate peljati nazaj, da boste povprečje dvignili na 30 km/h?

11. Ali porabite več energije, če v 30 minutah prikolesarite ali pritečete na Šmarno Goro?

12. Ste ustvarjeni bolj za tek ali bolj za kolesarstvo? Ali pa se vsakokrat izgovarjate na nasprotno panogo? Odkrijte svoje resnične predispozicije: kar najbolj natančno izmerite dolžino stegnenice, nato izmerite še golenico. Potem preberite odgovor.

13. Snemite prednji obroč vašega kolesa, podprite ga s kazalcem na eni strani osi in ga močno zavrtite. Kaj se zgodi? Ali boste morali na servis?

14. Predstavljajte si, da bi morali kar najhitreje popiti 1 l vode. Koliko natančno bi bili potem težji?

15. Ali je lahko kateri človek tako močan, da z lastno močjo (natančneje: mišično silo) dvigne 1 tono (1000 kg)?

16. Izberite točko (pikica), ki se na zaslonu (steni) ne premika, izključite mobitel in stacionarni telefon ter vse ostale morebitne dražljaje z okolice ter z udobne (40 cm plus minus) razdalje poskušajte nepremično strmeti vanjo. Koliko časa zdržite? Najprej poskusite - ni sicer treba pretiravati, nato pa preberite razlago.

17. Ali je kakšna razlika med trenažerjema 'potisk z nogami', kjer med potiskom enkrat dvigate le utež, drugič pa se poleg te pomika tudi vaše telo?

18. Ali se človek tudi v vodi znoji (kadar ni ravno pri miru)?

19. Kdo porabi več energije: maratonec, ki razdaljo (42 km) preteče v dobrih dveh urah (svetovni rekord 2:06), ali 'jogger', ki vmes tudi hodi in rabi 8 ur?

20. Ali je hitrost, ki jo dosežete s kolesom po klancu navzdol, odvisna od vaše teže (mase)?

21. Kolesarski rekord v vožnji na eno uro je približno 55 km, tekaški pa 21 km. Če imate v avtu digitalni merilec hitrosti, lahko preverite vaš občutek za hitrost. Poskusite se peljati s to hitrostjo, ne da bi gledali na števec!

22. Ali veste, kakšen položaj zavzame človek v breztežnostnem stanju, če sprosti vse mišice? Če izdihnete toliko zraka, da lebdite, lahko ta položaj poskusite doseči kar v vodi, vendar se morate popolnoma umiriti. Poskusite!

23. Napnite pest in skoraj stegnite roko v komolcu. Izstopajoče žile, ki potekajo po površju, so to arterije ali vene?

24. Zakaj si morajo dvigalci uteži (in 'builderji') zategniti pas, preden dvignejo težko utež?

25. Če dežuje, ljudje navadno pospešijo hojo ali celo tečejo, da bi bili manj mokri. Se vam zdi, da ste res bolj suhi, če tečete?

26. Ali veste, kakšna je definicija 'gladovne stavke'? Bi rekli, da ta, da nič ne jeste, lahko pa pijete nekalorične napitke?

27. Ali veste, kaj je tesnota? To je odprtina pravokotne oblike, skozi katero se lahko splazite. Če je odprtina dovolj dolga, najmanj kako široka mora biti, da se še lahko splazite skoznjo?

28. Odročite roke. Ali veste, koliko meri razpon vaših rok?

29. Težišče vašega telesa je točka, okrog katere je enakomerno razporejena masa, središče pa točka, ki ustreza volumskemu centru (primer: težišče palice, ki ima levi konec težji, je bolj levo od središča, ki je na sredi). Legi točk sta seveda odvisni od položaja vašega telesa - težišče skakalcev v višino, ko usločeni letijo preko letvice, je denimo celo zunaj telesa. Če stojite vzravnano z rokama ob telesu, mislite, da se točki prekrivata?

30. Ali bi lahko vso količino informacij, ki jo v eni sekundi sprejmejo vse čutnice našega telesa, shranili na eno disketo (1,44MB)?

31. Postavite se v stoječ položaj in imejte roke ob telesu. Nato čim hitreje dvignite eno roko do predročenja. Poskusite najprej odgovoriti na vprašanje, nato pa izvedite poskus - katere mišice se najprej aktivirajo: mišice rok, ram, hrbta ali nog?

32. Če ste spretni in znate voziti kolo 'brez rok', ste gotovo prepričani, da zmorete držeč za krmilo voziti popolnoma naravnost. Mislite, da to res zmorete?

33. Kaj bi rekli: ima naš Peter Mankoč v absolutnem smislu visok ali zelo slab mehanični izkoristek med plavanjem?

34. Odgovorite čim hitreje: po kakšni krivulji se giblje koleno kolesarja med vožnjo (če ga opazujete od strani, v gibanju vzporedno s kolesarjem)? Po kakšni krivulji pa se giblje stopalo?

35. Kakšno relativno obremenitev, izraženo v % glede na največjo težo uteži, ki jo lahko dvignete (100 %), bi izbrali, da bi bila moč (produkt teže uteži in števila dvigov v 15 sekundah) največja? Ne eksperimenitirajte, če niste zelo dobro ogreti!

36. Težišče telesa je bilo že omenjeno. Postavite se v stoječ položaj, rahlo počepnite in se močno odrinite. Ali mislite, da so vaši možgani in mišice sposobni usmeriti odrivno silo (s prijemališčem pod stopali) natanko v smeri težišča? Kaj pa, če bi se odrinili samo z ene noge?

37. Preden ste nabavili svoj merilec srčnega utripa, ste gotovo s prsti šteli udarce vratne aorte. Toda: kaj so ti udarci - ali v žili čutite val krvi, gre pri srčnem udarcu za trzaje ožilja, čutite električno napetost, ali kaj tretjega?

38. Primite pet-kilsko utež in jo držite pred seboj tako, da je komolec ob telesu, kot pa je 90 stopinj. Kakšna je sila mišice biceps (in drugih mišic, ki krčijo komolec), veliko manjša, enaka ali veliko večja od sile uteži?

39. Kadar kolesarite po (v obe strani) enakomerno prometni cesti, ali opazite, da vas avtomobili prehitevajo redkeje, kot jih vi srečujete? Kako to? In še: koliko avtomobilov vam pripelje naproti v času, ko vas prehiti 100 avtomobilov?

40. Če bi morali v eni uri porabiti čim več maščob, katero obremenitev bi izbrali: zelo nizko, nizko, srednjo, težko ali zelo težko? Žal tu ne morete narediti eksperimenta, lahko pa najprej preberete odgovor in se, če mu verjamete, in še posebej, če imate slabo vest, potem odpravite v naravo.

41. Kaj točno morate storiti, da z mesta skočite čim više?

42. Odgovorite čim hitreje: kolikšen je volumen vašega telesa (v litrih)?

43. Šprinterji imajo izredno kratek reakcijski čas. Kaj pa vi? Prižgite digitalno štoparico, zakrijte (sekunde) enice, in čim hitreje ustavite uro, ko se na desetici pokaže '1' (to je po 10 sekundah, vendar ne smete gledati sekund). Nato poglejte, kje se je zaustavila ura.

44. Če vse motorične sposobnosti: hitrost, moč in vzdržljivost, spravimo v isti koš in nato sposobnosti (prek rezultatov različnih športnih panog) primerjamo med spoloma, kaj menite, koliko ženske v bistvu zaostajajo za moškimi?

45. Motor katere znamke je daleč najbolj vzdržljiv?

ODGOVORI - RAZLAGE

1. Ste bili v dvomih? Vprašanje je matematično, razlika pa skoraj nemerljiva. Če zmnožite 0,9 in 1,1, dobite 0,99, torej je taka hoja (tek) počasnejša. Kot tudi, če bi hodili (tekli) hitreje s skrajšanim korakom. Vsak odmik od tistega gibanja, ki smo se ga navdili (ravnovesja), je enregijsko manj ugoden.

2. Z vidika napornosti je precej vseeno, kaj izberete. Mišice delajo tudi ob sestopanju in sicer z okoli 30 % močjo kot ob vzpenjanju. Torej zahteva vzpon v 8. približno toliko energije kot spust s 25. nadstropja.

3. Zdi se precej enostavno, vendar ni lahko, kajne? Že viseti nekaj sekund! Je pa res, da se alpinisti z eno samo roko celo dvignejo (naredijo zgib)!

4. Če pogledate okrog sebe, lahko ugotovite, da se povprečen mestni kolesar (oziroma večina) vozi z okoli 15 km/h. Prav to je hitrost, kjer človek porablja najmanj energije glede na določeno pot. Vodi nas torej zelo zanesljiv občutek za racionalnost! Če se vozimo hitreje, se poleg tega, da potrošimo veliko energije, ki s hitrostjo strmo narašča, še znojimo, če pa vozimo počasneje, pa traja dlje.

5. Teža obeh bremen je enaka, vendar se ti razlikujeta po volumnu, torej po tem, kje imata težišče. Kocka stiropora je večja in ima težišče dlje od telesa. Produktu teže in te oddaljenosti pravimo navor. Zato lahko svinec dvignete tik ob telesu, stiropora pa ne, zaradi česar se morajo aktivirati nekatere druge mišice, kar je seveda težje.

6. Dejansko ni nobene razlike. Prestavni razmerji sta enaki. Z vsakim obratom pedala se vaše zadnje kolo zasuče natanko trikrat.

7. Noga, ki je ostala na mestu, je vaša zamašna noga, tista, s katero ste stopili naprej, pa odrivna. Naše telo ni in tudi ne more biti čisto simetrično, vedno se pojavijo kakšne asimetrije in preference levo/desno (lateralnost). Če skačete v daljino, morate odriniti z odrivno nogo. Vojaki korak vedno začno z levo nogo (ki je negativen simbol, simbol za hibo, slabost, sovražnost) s čimer simbolično izražajo svoj odnos do nasprotnikove čete.

8. Naklon 10 %, ki na kolesu izgleda prekleto strm, meri v stopinjah okoli 5 ^o. In vi, kakšen naklon ste narisali? Presenečeni? Niste edini. Kaj bi šele bilo, če bi morali kolesariti v tak klanec, kakršnega ste (predpostavljam) narisali!

9. Večina ljudi odgovori, da po krožni, saj so stopala pri miru, resnica pa je drugačna: rame se premikajo po ravni črti, saj se med izvajanjem premika tudi točka gležnjev. Telo vedno izbere tak način in tako trajektorijo (pot) gibanja, da ob tem vedno porabi najmanj energije.

10. Žal ne boste mogli več kaj dosti popraviti - če bi hoteli povprečje dvigniti za 100 %, bi se domov morali peljati neskončno hitro. To znajo izračunati že petošolčki. In tudi že, če se gor peljete 25 km/h in bi povprečje radi dvignili na 33 km/h, ne bo lahko, saj se bo nazaj treba peljat kar s hitrostjo 50 km/h.

11. Z mehaničnega vidika človek pri določenem vzponu vsekakor porabi vedno enako energije (pri kolikor toliko primerljivih časih vzpona), seveda pa mora kolesar do vrha pripeljati še svoje kolo, kar je seveda težje.

12. Morda ni najenostavneje izmeriti obeh dolžin, ker ne vidite natanko, kje so vrtišča sklepov, pa vendar: dolžini segmentov določata, ali ste narejeni bolj za kolesarstvo ali bolj za tek. Če imate daljšo stegnenico, ste bolj za kolo, sicer pa imate boljše tekaške predispozicije.

13. Obroč (feltna) se vrti okoli navpične osi - hitreje, ko ste ga zavrteli okoli svoje osi, počasneje se suče okoli navpične. Z vašim obročem ni nič narobe, pojav imenujemo precesija in nastane zato, ker skuša teža prevrniti vrteče kolo, to pa ima določeno vrtilno količino. To je tudi eden od dveh razlogov, zakaj se tako zlahka vozimo s kolesom, ne da bi padli (drugi razlog je konstrukcijske narave).

14. Jasno, da eno kilo. Ampak, ali lahko rečete, da ste se zredili za 1 kg? Ali tudi, kadar izgubite kilogram vode, mislite, da ste shujšali? Razmislite o pomenu besede 'hujšati' in 'izgubiti težo', ki se nanašata na čas neposredno po zelo težki, zelo 'švicajoči' vadbi. Naše telo namreč v dveh tretjinah sestavlja voda!

15. Vsakdo lahko dvigne 1000 kg, če si pomaga s škripcem. Prednost škripca je v tem, da zmanjša vertikalno pot uteži. Z nogama lahko recimo potiskamo 40 cm s silo 2000 N, pri čemer lahko za 40 cm dvignemo 200 kg ali pa eno tono za 8 cm. S škripci (kot tudi z vzvodi) lahko to pot poljubno zmanjšamo, kar pomeni, da lahko človek dvigne še veliko več. S pomočjo obeh zvijač so gradili piramide, kjer je bilo trebe dvigovati 30 tonske kamne. V fitnesih bodite pozorni na to, da pri nekaterih trenažerjih vaša utež 'goljufa' in dela krajšo vertikalno pot.

16. To je test koncentracije in vaš razultat, če niste zdržali niti 5 minut, je zanič. Če pa lahko strmite pol ure in bi lahko še nadaljevali, pa ste v tej vrlini zelo dobri.

17. Odgovor je da. Razlika je v tem, da pri drugi vaji pospešujete in zavirate še celo maso vašega telesa. Večjo maso ko pospešujete (in zavirate), večja sila je za to potrebna, medtem ko v fazi premikanja s konstantno hitrostjo razlike ne morete čutiti. Sploh so med različnimi trenažerji zelo velike razlike - čuti se jih recimo tudi zato, ker potekajo kabli preko elipsnih vodil, kjer se ročica prijema spreminja z lego uteži.

18. Tudi v vodi se znojimo. Res pa je, da vedno manj kot zunaj. V veliko večji meri kot na suhem je znojenje v vodi odvisno bolj od temperature vode in manj od stopnje aktivnosti. Če ste v vodi dalj časa, sicer opazite, da se celice vrhnje plasti kože (na prstih) napijejo vode in je ta zato zgubana, vendar telo vodo (pretežno metabolno, ki nastaja pri izgorevanju sladkorjev) še vedno izloča. Naredite preprost test: stehtajte se, plavajte eno uro in nato odčitajte razliko v teži. Skoraj vse, kar ste izgubili, je voda.

19. Če prehodite maraton, porabite več energije kot 'tekači - profiji', vendar komaj kaj več. Skoraj neodvisno od hitrosti 'jogginga', naj si bo 4 ali pa 10 km/h, v vsakem primeru boste 'pokurili' le 500 do 1000 kcal več od tekačev, ki za maraton porabijo 2500 kcal (65 kg).

20. Seveda. Po klancu navzdol kolesarja poganja sila teže, torej njegova masa, ustavlja pa ga zračni upor, ki je odvisen od frontalne površine. Torej imete vso pravico, da vas v spustu z Vršiča masivnejši prehitijo.

21. Drugače je, če sedite v avtu, kajne. Večina se ob misli na 21 km/h pelje hitreje, ob misli, da tako hitro človek lahko teče 1 uro, pa počasneje. Enako velja za 55 km/h.

22. V tako imenovanem relaksiranem breztežnostnem položaju (v 'space couch'-u) svoje naloge opravljajo vesoljci, ker se tako manj utrujajo! Utrujajo pa se manj zato, ker tak položaj zavzame telo spontano, ko so mišice sproščene (pa deloma še vedno napete: mišični tonus). Vsi sklepi so malenkost upognjeni, ker so fleksorji (mišice, ki krčijo v sklepih) močnejši od ekstenzorjev.

24. Tako imenovani manever Valsalva povzroči večji tlak v trebušni votlini, kar daje trebušnim mišicam nekakšno oporo. Te z določeno silo (oziroma navorom) pomagajo razbremeniti mišice, ki dvigajo z utežjo v rokah obremenjeni trup. Tako so znatno manj obremenjene mišice trupa, predvsem hrbtne mišice.

25. Tokrat človeška intuicija deluje. Seveda, če stojimo na mestu, nas čisto premoči, hitreje ko dosežemo napušč, manj smo mokri. Zanimivo pa je, da nam zelo velike hitrosti ne pomagajo kaj dosti. V primerjavi s flegmatikom, ki se za dež ne bi zmenil in nadaljeval s počasno hojo, bi bil Maurice Green le enkrat manj moker, če bi isto pot pretekel s hitrostjo 40 km/h, kolikor je možak pač sposoben (bil - ta hip namreč ni več najhitrejši zemljan).

26. Nikakor! Definicij gladovne stavke je več, najbolj ohlapna pa je tista, ki prai, da je to stanje, ko v nekem daljšem obdobju telo prejema manj energije, kot jo potroši. ?!?!

27. Če niste grdo zavaljeni ali nimate ravno pivskega trebuha, je odprtina lahko široka le toliko, kot vaša glava. Že 20 cm odprtina torej več kot zadošča, da se splazite skoznjo. Trup lahko zasučemo, mehka tkiva se vdajo, kosti upognejo. V prometnih nesrečah, kjer na telo delujejo zelo velike sile, lahko človeka zlahka vrže (steklo se takoj razbije) skozi vsako okno avtomobila.

28. Skoraj natančno toliko, kot višina vašega telesa. Tako lahko zelo na hitro, brez metra, izmerite kakšno dolžino. Še več, za vse ekstremitete skoraj natančno veljajo geometrijske, fraktalne zakonitosti, kot recimo, da je dolžina vsakega naslednjega členka je enaka vsoti prejšnjih dveh (Fibonacijevo zaporedje). Preskusite na roki (šest segmentov).

29. Ne! Tako pri ženskah kot pri moških sta točki za nekaj centimetrov razmaknjeni. Razlog je v tem, da so različno gosta telesna tkiva (kosti, mišice, maščoba - vsako od teh tkiv ima drugačno gostoto) po telesu razporejena neenakomerno. Če se v vodoravnem položaju uležete na (sladko)vodno površino, vas bo zasukalo: noge bodo potonile, trup pa se bo dvignil, ker je težišče nižje od telesnega središča.

30. Ne! Potrebovali bi kar nekaj disket, je pa res, da naši možgani vse sprejete dražljaje prefiltrirajo in v zavest v eni sekundi spustijo manj kot milijoninko vse informacije, torej le okoli 100 bitov. OK, res je - to ne velja za nekatere ljudi s t.i. fotografskim spominom.

31. Mišic rok ne morete aktivirati prej kot v dobri desetinki sekunde. Ustroj našega telesa pa zagotavlja stabilnost in togo držo, in že približno 0.05 sekunde prej aktivira mišice na zadnji strani nog. Tako nekako poskrbi za oporo in olajša izvedbo pričakovanega giba, v tem primeru dviga roke.

32. S kolesom se ne da voziti popolnoma naravnost. Lahko se vozite po črti z debelino 10 cm in vijuganja morda ne opazite, v resnici pa je sled, ki jo puščata gumi (prva bolj, zadnja manj), sestavljena iz majhnih odklonov levo in desno. Kolo je v stiku s tlemi še vedno le v dveh točkah in je tako stabilno zato, ker prednje kolo lahko sukate. Tako v bistvu ves čas vozite po krožnih lokih z zelo velikim radijem.

33. Veliko je dejstev, o katerih se lahko prepiramo kot argumentih za ali proti t.i. akvatični teoriji, po kateri naj bi človek del svoje evolucije preživel v vodi. Eden takih protiargumentov je recimo izredno slab mehanični izkoristek človeka - plavalca, ki je vsega nekaj (okoli 5) odstotkov. Človek ni ustvarjen za vodo, tudi za zelo hiter tek ne, pač pa le za dolge pohode.

34. Zelo preprosto: če so kolki pri miru, kot morajo biti (ker sedite na sedežu), se koleno giblje po krožnici (le po delu krožnice, seveda ne opisuje celega kroga!). Prav tako tudi stopalo, ki je vpeto v pedal (to pa, cel krog). Pač pa peta ne potuje natančno po krožnici, ker kot stopala ni ves čas potiskanja oz. vlečenja navzgor enak, temveč se spreminja.

35. Če izberete 100%, lahko dvignete kvečjemu enkrat (po definiciji), tudi če izberete dobrih 70% največje teže, ki jo lahko dvignete, bo pretežko za največjo moč, če pa izberete prelahko utež, bo teža v produktu prinesla premalo. Kljub temu teža ne sme biti prevelika - teorija da vrednost 32% - se strinjate? Preverite!

36. Skoraj neverjetno je, da znajo naši možgani to vsakokrat natanko preračunati. Po drugi strani se teh operacij tudi učijo vse naše življenje, začno že z našimi prvimi koraki. Ne verjamete: med običajnim tekom, navidez enostavno motorično akcijo, je vsak odriv usmerjen natančno proti težišču telesa. Takemu odrivu pravimo centričen odriv. Če bi odrinili nad oz. pod težišče, pa bi bil to ekscentričen odriv (salta naprej oz. nazaj)

37. Ker so žile zelo elastične, se po njih z veliko hitrostjo prenaša deformacija, v primeru udarca srca gre za majhno radialno razširitev žile, ki se preko aorte prenaša na arterije in vse naprej do kapilar. Kri po žilah seveda ne potuje tako hitro, ampak le z nekaj 10 cm/s (v aorti).

38. Sila napetih mišic je precej večja od sile uteži, saj je ročica (razdalja od sklepa v komolcu do točke, kjer se mišice pripenjajo na podlaht) zelo kratka. Natančneje: sila je kar desetkrat večja, okoli 500 N (50 kg).

39. Odgovor na prvo vprašanje je zelo enostaven: ker se pomikate v smeri vožnje, vas prehiti manj avtomobilov, srečate pa jih tudi več, kot če bi bili pri miru. Odgovor na drugo je odvisen od vaše hitrosti. Če kolesarite s polovično hitrostjo avtomobilov, jih srečate trikrat (300), če s tretjinsko, pa le dvakrat več (200).

40. Vse, kar lahko preberete v raznih revijah, je vprašljivo, dokler se ne omenja t.i. respiratornega kvocienta. Dejansko gre za zelo zapleten splet dogodkov v mišicah - poraba maščob je odvisna od vaše pripravljenosti, predispozicij, ter tudi od tega, kaj ste nazadnje pojedli, v večini primerov pa velja, da je poraba maščob (na časovno enoto) največja pri zelo nizki obremenitvi!

41. Preden želite skočiti z mesta čim više, morate najprej malo v počep, vendar v najnižji točki seveda ne smete zaustaviti gibanja, temveč greste v odriv tik zatem. Tako izkoristite elastično energijo tetiv (efekt imenujemo ciklus nateg-krčenje), pri čemer je zanimivo, da se človek tudi takšnih stvari nauči čisto spontano.

42. Gostota naših teles je skoraj natanko takšna kot gostota vode: konec koncev smo skoraj v celoti sestavljeni iz nje. Torej: volumen v litrih je skoraj natančno tolikšen kot teža (masa) v kilogramih.

43. Resda ste se preizkusili z vizualnim refleksom. Dražljaj mora v vsakem primeru priti od receptorja (oči, uho) do možganov, od tam pa do mišic. Ta pot ni kratka, pri šprinterjih se zato šteje, da so štart 'uganili', če so reagirali prej kot v 0,1 sekunde (meri se spremembo sile na odrivni površini štartnega bloka).

44. Ne podcenjujte žensk! Kljub svoji naravi (rojevanje otrok, menstrualni ciklusi, večji delež telesnih maščob, slabše fiziološke predispozicije,...) za moškimi zaostajajo vsega 10 %. In nikar se ne preskušajte z njimi na ultradolgih preizkušnjah, tam se ta odstotek lahko obrne celo njim v prid.

45. Ta znamka se imenuje Narava. Z veliko začetnico. Izdelala je najbolj vzdržljiv motor, ker jih je kdaj bilo - srce (če smo domišljavi: človeško). Glede na svojo težo (300 g) bije z močjo 2 vatov brez prestanka in to 100 let, pa še bi, če bi ne bi odpovedovali drugi organi, za katere ljudje včasih res ne skrbimo prav dobro. Spoštujte naravo, največ, kar lahko za svoje srce naredite, pa je, da se GIBLJETE, vsak dan, zmerno in z užitkom!

TOUR DE FRANCE POD DROBNOGLEDOM

Verjetno poznate etapno kolesarsko dirko Tour de France. Zaradi svoje tradicije in specifičnosti kolesarstva, ki je po mnenju pisca najkonkurenčnejši individualni šport na svetu, ga štejemo med elitna, vrhunska večdnevna športna tekmovanja. Za nekatere pa Tour sploh ni več zanimiv. Razlog je Lance Armstrong, ki s svojo izpričano dominantnostjo v zadnjih dveh letih ni uprizoril le največjega comeback-a v zgodovini tega športa, ampak predvsem zastrl boje v ozadju. Toda - Tour ne more biti nezanimiv! Tour je 24 - dnevna zgodba v veliko začetnico, 200 zgodb pravzaprav, za vsakogar od tistih izbrancev, ki jim šefi najmočnejših moštev dodelijo bojno mesto v poslanstvu za zmago. Peklenska vročina, dež, padci, odrgnine, pa komolčanje, neskončni klanci, žulji, popolna izčrpanost, res je, včasih tudi sladoled, dirka gre vedno dalje...

Za začetek naj povem, da na Tour ne pride, kdor nima v nogah 200.000 kolesarskih kilometrov. Z drugimi besedami - ni mladih in neizkušenih kolesarjev, ker tam preprosto nimajo kaj iskati. Slovenci danes sodimo tik pod vrh svetovnega kolesarstva, na Touru pa sta doslej prišla do cilja le Jure Pavlič in Primož Čerin. Tja pridejo resnično le najboljši izmed najboljših, od naših se bodo letos na ciljne pariške Elizejske poljane poskušali pripeljati Martin Hvastija ter Andrej Hauptman, Zoran Klemenčič pa svoje udeležbe še ne more potrditi. Običajno štarta okoli 20 ekip s po 9 kolesarji in okoli 15 spremljevalci (direktorji, maserji, mehaniki, kuharji,..). Na Tour se je potrebno pripravljati leta in leta. Zakaj? Ker dirka traja tri tedne, z navadno okoli 20 etapami povprečne dolžine 200 km. Povprečne hitrosti na približno 4000 kilometrih Toura so vsako leto skoraj natančno 40 km/h, kar znese 5 ur zelo napornega dirkanja na dan. Pomislite! In to kljub vsem vzponom, ki krepko zmanjšujejo povprečno hitrost.

Priprave kolesarji začno že novembra, od januarja dalje vsak dan prevozijo povprečno (!!) 100 do 120 kilometrov. Vajeni so vsakodnevne vožnje, njihove priprave na etapno ali enodnevno dirko so precej drugačne od priprav športnikov, ki tekmujejo v disciplinah, trajajočih manj kot dve uri. To je po svoje zanimivo, saj bi pričakovali ravno obratno. Dan preden je na SP lani Hauptman osvojil bron, je prevozil 120 km v zelo visokem ritmu, tekači maratona in plavalci pa spuščajo tako intenzivnost kot obseg vadbe kar 2 do 3 tedne (t.i. zoževanje, 'tapering'). Kolesarji so v pogonu ves čas, s pretirano spočitostjo se izgubi občutek za potisk, 'feeling', noge več niso tiste prave (Martin bo recimo komaj 8 dni pred začetkom Toura končal desetdnevno etapno dirko v Švici). V posamezni sezoni kolesarji nanizajo tudi več kot 100 posameznih štartov. V pripravljalnem obdobju nekateri vozijo bolj 'na vodo', s čimer navajajo telo na večjo porabo maščob, nekateri pa na kolesu jedo in pijejo vedno enako (energetski napitki). Ko se začnejo dirke, v bidonih nikoli več ni samo vode, temveč vedno vsaj elektroliti. Tudi na dan počitka med Tourom večina odpelje 50 do 100 kilometrov. Pred tako dolgo preizkušnjo je tudi t.i. karbo loading (nekajdnevno nažiranje s testeninami in podobnimi zadevami) brez pomena. V mišicah se vse gorivo (glikogen) lahko zamenja že v enem dnevu.

Zdaj pa si oglejmo tipičen dan Toura. Vstajanje niti slučajno pred osmo (razen, če v sobe ne vdrejo karabinjerji). Kdor nima apetita za maksimalno obilen zajtrk s testeninami 'brez', mislijem ali kruhom in medom ter nato še čim, mu ne kaže prav dobro. To je prvi znak krize. Dan se torej začne z zmešnjavo v želodcu, ampak drugače pač ne gre! Ogrevanje pred štartom se ne izplača, že kilometer ali dva od hotela do štartne črte sta pravi nebodigatreba. Maserji sicer mišice zmasirajo z ogrevalnimi kremami, še posebej v hladnem ali mokrem vremenu. Nato se začne šov: 'trganje' grupe, pobegi skupini, ki drvi s 50 km/h, taktiziranje, nikoli končano lovljenje, smrtonosni spusti, gledalci, ki skačejo pred kolesarje, ciljno komolčanje, ...

In kaj se medtem dogaja pod pisanimi kolesarskimi dresi? Skozi pljuča posameznega tekmovalca se vsak dan pretoči kar 30 kubikov zraka, v njihovih mišicah se porabi 1200 litrov čistega kisika. Povprečna moč kolesarjev na vsej poti je 250 do 300 vatov, odvisno od tekmovalčeve velikosti. Poraba energije je okroglih 1000 kilokalorij na uro, upoštevajoč bazalno porabo to pomeni 7 do 8000 porabljenih kilokalorij na dan! Mehanični izkoristek v mišicah je okoli 25 %, kar pomeni, da se tri četrtine energije pretvarja v toploto. V petih urah morajo kolesarji nadomestiti še okrog 6 litrov izgubljene tekočine, kot tudi slab kilogram suhe snovi - sladkorjev, proteinov in maščob. Pri 25 tisočih mišičnih kontrakcijah na dan ne smejo pozabiti na natrij, pa magnezij, važni so še ostali minerali in elektroliti. V posamezni etapi je torej treba jesti, in to precej. Kolesarji se pri takšni porabi energije zatečejo k sendvičkom, bodisi s pršutom, bodisi lažjim, z medom ali banano. Jedo vsi. In to ves čas (razen morda zadnje ure in pol, ko le pijejo). Sicer ne bi zmogli. To pa še ni vse. Obstaja tudi pravilo 'metle' - tekmovalci, ki zaostanejo več kot (običajno) 10 % časa zmagovalca, jih iz dirke izločijo. Čeprav se ne zdi verjetno, je prihod v cilj zato morda najtežji za zadnje tekmovalce, ki v težjih, hribovskih etapah, dan za dnem lovijo čas limite.

Po prihodu v cilj sledi 20 minutni strečing, nato pa očem tisočev gledalcev zmeraj skrita vožnja z avtomobilom ali busom ekipe do kraja štarta naslednjega dne, za kolesarske gladiatorje daleč najbolj zoprna ura ali dve. Pred, med ali po transportu do hotela (ne mislite, da kolesarji spijo v luksuznih sobah, popolna zmota!) je obvezna masaža in/ali zelo nizkointenzivna - regeneracijska električna stimulacija. Na ta način (nizkointenzivne kontrakcije) si mišice po hudem naporu veliko hitreje opomorejo (prdvsem se poveča pretok snovi skozi celične membrane). Prizor skupne večerje v hotelu: testeninam ali rižu in solati obvezno sledi kos mesa, kdor zmore, še kaj sladkega. Želodec igra zelo pomembno vlogo: zastrupitev lahko pomeni konec dirke, pri tem, da se mora skozenj vsak dan pretočiti kar 9 kilogramov mase. To ni vedno tako enostavno! Kolesarstvo dejansko ni samo vrtenje pedal. Je tudi ročno pranje dresov - kdo bi centrifugi kemije, znoja in drugih izločkov ter desetih umazanih dresov zaupal svojega (včasih komu uspe prevoziti celo dirko z enim in istim dresom)? In nazadnje, okoli desete zvečer, komur po vsem tem to uspe (če je človek tako utrujen, zna biti to resen problem), spanje.

Tour konča okoli tri petine kolesarjev. Petina odstopi iz takšnih ali drugačnih razlogov, petino ulovi metla. Povprečno izgubijo kilogram ali dva telesne teže, pretežno na račun telesnih maščob (se je pa že zgodilo, da so nekateri tehtali celo več kot na začetku). Se vam ob vsem tem še vedno zdi, da je zmagovalec ža znan ali da dirka ni res zanimiva prav vsak dan? Komu bo uspelo zmagati v letošnji, 89. ponovitvi Toura, ki se sprologom začne 6.7. v Luxemburgu, bo jasno šele predzadnji ali zadnji dan, in nič prej. Srečno, naši!

STE VEDELI, DA ...

da morate, da bi shujšali 1 kg maščobe, popiti kar 300 litrov na 10 stopinj Celzija ohlajene vode (naloga se je nekoč pojavila v enem kolokviju biofizike)? Namreč - da segrejemo liter vode za eno stopinjo, moramo vodi dovesti eno kilokalorijo energije.
lahko človek s pomočjo joge in drugih metod tako spremeni namembnost krvotoka (metabolizem), da za delovanje najnujnejših funkcij (možgani, ...) zadošča že samo 7 udarcev srca v minuti? In da je potemtakem brez dihanja dejansko možno zdržati tudi več kot 6 minut pod vodo!
mišično celico v 75 % sestavlja voda? Da je naše telo pravzaprav skoraj sama voda?
ima vsak odstotek manjkajoče vode v telesu (mišicah) za posledico kar 5 % zmanjšanje fizične sposobnosti?
lahko vsak človek pravzaprav hodi po žerjavici?
se po smrti telo napihne zato, ker določeni procesi, v tem primeru anaerobna glikoliza (presnova sladkorjev, ki so nakopičeni v mišicah) potekajo tudi po smrti. Sproščajo pa se plini, ki na najdejo poti ven.
za 'navadne' planince velja vodilo - 400 m višine v 1 uri hoje, naši najboljši gorski tekači pa so kar 4 krat hitrejši (na nedavnem vzponu na Grintovec je zmagovalec za 2000 m porabil okoli 80 minut)
je eden izmed Angležev v času, ko so usklajevali vrednost konjske moči kot tedanjo uradno mero za to količino, brez dlake na jeziku dejal, da ta velja za 5 Angležev, a kar 7 Francozov?
je s starostjo (izmed vseh motoričnih sposobnosti) hitrost mišične kontrakcije vse manjša, vse manjši sta gibljivost in koordinacija, pa tudi moč, ker upada mišična masa, medtem ko se vzdržljivost in natančnost gibov ohranjata.
je smrt neizbežna, če pade raktalna temperatura pod 25 oziroma nad 45 stopinj C?
vesoljci zaradi povečanja količine tekočine v prostorih med vretenci lahko med bivanjem v breztežnostnem stanju 'zrasejo' tudi do 3 %?
človekovo razpoloženje določajo lahki joni (nabiti delci, obdani z 20 do 30 molekulami vode), in sicer ga negativno nabiti izboljšujejo, pozitivno nabiti pa poslabšujejo. Ne morem se sklicevati na kak znanstven članek, toda prebral sem, da negativni ioni stimulirajo anabolizem, pozitivni pa katabolizem.
sodite med rizične osebe, če imate glede na WHR indeks razmerje med obsegom pasu in bokov nad 1 (moški) oziroma nad 0,8 (ženske)?
predstavlja spust z vrha gore z energijskega vidika tretjino vzpona? Če ne verjamete, si odgovorite na tole vprašanje: se vam zdi težje pozpeti v 8. nadstropje ali iti peš navzdol iz 25-tega?
bi se segreli na 70 stopinj, če bi pretekli maraton in se naše telo ne bi znalo hladiti? Seveda bi se vse ustavilo že mnogo prej, saj je temperaturno odvisno predvsem delovanje tisočev encimov, ki so odgovorni za vse reakcije v našem telesu.
da je statistično smrtnost najmanjša pri ljudeh z 10 % manjšo težo od 'normalne'? Zato je po Brocovi formuli (ki je zelo preprosta in ni najbolj verodostojna) 'normalna' teža tista, kjer telesni višini v cm odštejete 100, idealna pa 90 % te vrednosti. Indeksov je sicer še cel kup....
lahko pod vplivom hipnoze iz sebe iztisnemo do 30 % več moči kot v normalnem stanju? Hipnotizirani sicer nikoli ne počne stvari, na katere sicer ne bi pristal, torej proti svoji volji, povečana moč pa gre kljub temu na račun t.i. avtonomno varovanih rezerv, ki so jih naše mišice in tudi drugi organi sposobni vključiti le, kadar se moramo denimo boriti za življenje.
alkohol ni slab le zato, ker uničuje možganske celice, porablja vitamine in minerale za svojo presnovo, ampak predvsem zato, ker telo dehidrira? Alkohol namreč blokira delovanje ADH, hormona, ki uravnava izločanje tekočine iz telesa.
ptice selivke, ki morajo včasih brez prestanka preleteti ogromne razdalje, med potjo porabljajo nakopičene maščobe? Nekaterim gosem uspe nakopičiti goriva celo za 2300 km dolgo pot. Prsna, letalna mišica pa je skrajno 'počasnega' tipa, je tako rekoč neutrudljiva.
se pri desetinki sekunde trajajočem električnem sunku 220 V sprosti le 5 džulov energije? Sunek je lahko celo usoden, če pa nas strese 'statična elektrika', gre za kar 500-krat manjšo energijo.
potrebujejo živčne impulze, da naše mišice sploh delujejo? Pri tem teče po glavnem živčnem vlaknu, ki oživčuje eno mišico, tok stotinke ampera (0,01 A). Električna energija predstavlja v primerjavi z mehanično energijo kontrakcije mišice vsega eno štiritisočinko (1/4000), v primerjavi s toplotno energijo, ki se ob tem sprosti, pa še trikrat manj!
doseže človek največjo hitrost (šprinti) pri frekvenci 2,5 periodičnih gibov na sekundo (torej 5 levih in desnih korakov v 1 sekundi skupaj ali 150 vrtljajev na kolesu v minuti)? Mišica se torej sprosti, raztegne (delajo antagonisti) in ponovno skrči v vsega 0,4 sekunde ! Pri plavanju pa temu ni tako, roke premagujejo zelo velik odpor, zato so frekvence gibanja manjše skoraj za 50 % (frekvenca je enkrat počasnejša).
bi bil izid šprinta na 100 m, v katerem bi se pomerila šprinterja tekač in kolesar, vse do konca negotov ? Kolesar pospešuje mnogo počasneje, tekač pa ima že v treh sekundah skoraj polno hitrost. Natanko na 100 metrih šele kolesar prehiti tekača. Čakamo na prvi tak dvoboj...
je v vašem telesu kar 100 bilijonov celic ? V enem samem dnevu jih odmre in se jih torej zamenja kar 140 milijard.
je vaše telo v bistvu 99,9999999999997 % vakuum ? Med jedri sosednjih atomov so relativno strašno velike razdalje. Ves volumen vašega telesa predstavljajo torej jedra atomov, med njimi jih je največ vodikovih in kisikovih (voda).
vaše telo v enem letu zamenja kar 98 % vseh molekul, gradnikov vaših celic ? Ste torej res to, kar jeste. Res je sicer, da vaše telo zmore samo sintezo skoraj vsega, vendar, če mu zmanjka samo ena esencialna aminokislina, ....
zaloga energije iz maščob, ki so nakopičene v vašem telesu, zadošča, da bi peš prišli od Ljubljane do Pariza ? Če imate 15 % telesnih maščob, imate namreč zaloge za vsaj 100 mega kalorij (mega - 1 in 6 ničel).
je BMI (body mass index) goljufiv parameter telesnega stanja? Košarkaš Michael Jordan je denimo glede na ta indeks rizičen (normalno je, če je vaš indeks med 19 in 22,5). Problem je v tem, da je telesna masa (ki nastopa v števcu izraza BMI) sorazmerna s tretjo potenco velikosti, v imenovalcu pa je telesna višina le na drugo potenco. Manjši ljudje, če so malenkost predebeli, glede na BMI tako lažje 'padejo' med normalne.
so pri testu 'drže v vesi' majhni učenci v prednosti pred velikimi, močnejšimi ? Iz podobnega razloga kot zgoraj. Manjšim je držati svojo, majšo težo, lažje kot večjim učencem. Kljub temu je test pogosto merodajen (!!) v vseh osnovnošolskih ocenjevalnih procesih.
ima alkohol skoraj enkrat večjo kalorično vrednost (7,1 kcal/gram) kot sladkor (3,75 kcal/gram) ? Žal pa so posledice njegove presnove katastrofalne. Deluje dehidrirajoče in tvori proste radikale. Je pa res, da so v vinu mnogi vitamini in mineralne snovi, se pa z njim na daljši rok ne da preživeti.
telesna temperatura 40 stopinj C ni med hudim naporom nič neobičajnega ? Telo si pomaga s termoregulacijskimi mehanizmi.

lahko rizične osebe doživijo srčni napad na zelo majhnem območju srca, ne da bi zanj sploh vedele ? Pri tem vedno odmre en del srčnega tkiva.
se morate s kolesom skozi smrdljiv mestni zrak peljati okoli 15 km/h, če želite, da boste vdihali najmanj strupov ? Če greste počasneje, boste rabili za pot več časa, če pa hitreje, pa bolj intenzivno dihate. Če pa ste brez kolesa, pa je treba skozi mesto peš čim hitreje. In če že hodite skozi mesto - poleg tega, da upoštevate izračunane hitrosti, predvsem dihajte skozi nos !
če pojeste 100 gramov sladkorja, jih od teh vašemu telesu uspe uskladiščiti le 75 gramov, če pa pojeste 100 gramov maščob, kar 96 ? Pojav imenujemo specifična dinamična aktivnost (SDA). Del hrane telo vzame za prebavo.
požirek mrzle vode (če ste pregreti) ne škodi ? Če bi bilo res, da en požirek vzame leto življenja, nas mnogo ne bi bilo več med živimi.

naprave za hujšanje iz naslonjača ne delujejo ? Samo porabljen kisik (gibanje) je tisto, kar skuri maščobne molekule. In tudi teh ne morete kuriti hitreje kot (največ, velja za netrenirane) 0,2 grama na minuto.
se lahko še tako trudite, pa bo holesterol še vedno prisoten v vsaki celici vašega telesa? Je pa ta 'škodljivec' gradnik mnogih pomembnih hormonov.
v okolico v mirovanju oddajate 100 vatov moči ? To je vaša bruto oddajna moč. Med najhujšim naporom v šprintu (recimo 100 metraši, kolesarji) pa dosežejo absolutno neto moč celo nad 2 konja (1500 do 2000 W), bruto torej kar okoli 6000 vatov (opomba: če prelagate drva, opravljate delo, imate neko (neto) moč, če pa ležite in sanjate o mišicah, pe je vaša - neto - moč enaka nič, v okolico pa oddajate toploto - bruto moč).
hrana z negativnimi kalorijami ne obstaja ? Lahko pojeste karkoli, vendar bo v vsakem primeru več energije ostalo v vas, kot pa jo je za prebavo porabilo telo (voda pa ni živilo).
smo prav vsi kot novorojenčki zajokali z natanko enako frekvenco (višino glasu) ? Ta je 440 Hz.
se da v športu pogosto z manj vadbe doseči več ? To najbolj velja za zelo zagrete rekreativne športnike. Razmislite, če morda niste eden od njih. Prepogosta, prenaporna vadba je kontraproduktivna !
živijo eritrociti, rdeče krvničke, ki prenašajo po telesu kisik, kar 120 dni ? V tem času prepotujejo pot 150 km. Če bi bil človek proporcionalno tako nezahteven glede energije kot eritrociti, bi živel 25000 let.
zgornji 'če' deluje zavajajoče ? Apriori je težko primerjati živa bitja, ki se zelo razlikujeo po velikosti. Dimenzijska analiza nam pove, da večjim bitjem čas teče počasneje, povedano preprosto. Posledica je na primer ta, da konj in zajec tečeta enako hitro.
(najboljši) tekmovalci na ironmanu (4 km plavanja, 180 km kolesa, 42 km teka) 8 ur 'delajo' z neverjetno neto močjo 300 vatov ? Poskusite samo en kilometer preteči v 3 minutah in 40 sekundah !
novorojenček ima popolnoma sterilen prebavni prostor ? Če bi tudi jedel le sterilno hrano, bi zaradi pomanjkanja določenih mikroorganizmov (in posredno določenih vitaminov) kmalu umrl.
smo v primerjavi s kravami glede nekaterih encimov 'zadaj' ? Ne moremo prebaviti celuloze, krave pač.
So rdeča mišična vlakna rdeča zaradi atomov železa v mioglobinu ? Mioglobin je beljakovina, ki skrbi za transport kisika po mišični celici (do mitohondrijev).

NA KATERI POGON JE ČLOVEK ?

grafa (tekst spodaj):
1. poraba goriv pri profiju
2. poraba goriv pri povprečnem človeku

Skoraj zagotovo imate avto. Ali pa motor. In skoraj zagotovo poznate porabo vašega avta (motorja). V litrih bencina na 100 kilometrov. Kaj pa vaše telo - ste se kdaj vprašali, koliko pokuri vaš motor, pravzaprav, kaj sploh je vaš motor? Katera goriva so to in katera goriva so najcenejša ? Ne - ker se sploh nič ne gibljete! Kaj pa, če nas doleti globalna kriza in bomo prisiljeni v uporabo samo še naših, lastnih motorjev.

V vseh naših celicah obstajajo mitohondriji, t.i. organeli, ki so zadolženi za proizvodnjo energije. Lahko bi rekli, da so to naše tovarnice, kjer poteka celično dihanje. Tako v mišičnih celicah, ki nam omogočajo gibanje, kot tudi v celicah srca in ostalih organov. Celično dihanje je izredno zapleten proces, ki ga biokemiki ponazorijo s kemičnimi enačbami, zapisanimi na desetine straneh, nam, laikom, pa zadošča ena sama enačba. Ker vas ne bi rad zamoril s kemijo, vam prišepnem, da sta na levi strani enačbe gorivo in kisik (vhodni elementi naših mitohondrijev), na desni pa voda, ogljikov dioksid in energija (izhodni elementi). Vanjo so sicer vmešani še tisoči encimov, mediatorjev, vmesnih produktov, odpadkov in energetskih molekul, ampak OK. Kako pride kisik iz zraka do celic, najbrž veste, da potem ogljikov dioksid izdihamo, tudi, verjetno pa ne prav zanesljivo, katera goriva sodelujejo v tem procesu. Boste presenečeni, če vam povem, da mitohondriji za tvorbo energije izbirajo samo dvoje: najnavadnejše molekule sladkorja ali pa maščob (razgradnjo beljakovin, neoglukogenezo laktata in ostalih metabolitov ter anaerobne procese lahko pač mirno zanemarimo) ! Ko vozite kolo, dvigate lahke uteži, seksate, hodite po rokah ali rejvate, vaše mišične celice kurijo eno od teh goriv ali obe hkrati (če dvigate težke uteži, del energije prispevajo procesi, kjer energija nastaja, na da bi bil za to potreben kisik, saj so aktivirana tudi hitra vlakna). In zdaj bistveno vprašanje: od česa je odvisen tip goriva in njegova poraba ? Preprosto. Od dveh faktorjev. Prvi je intenzivnost vadbe, drugi pa RQ, tako imenovani respiratorni kvocient. Prvo lahko merimo opisno na subjektivni lestvici napora, lahko merimo srčno frekvenco in se orientiramo po Polarjevih conah, objektivno pa samo na en način - s porabo kisika na minuto obremenitve. Drugi izraža razmerje med izdihanim ogljikovim dioksidom in vdihanim kisikom na časovno enoto ter ga lahko določimo spet samo v laboratoriju. Žal. Pričujoči članek pa vam bo na konkretnem primeru podal neke okvirne vrednosti porabe naših goriv. Pa poglejmo !

V odvisnosti od RQ-ja se spreminjata deleža goriv. Ta sta samo dva - sladkorji in maščobe. Večja ko je intenzivnost vadbe, večja je poraba goriv, to je jasno, vendarle pa, večji ko je RQ, večja je poraba sladkorjev in manjša poraba maščob. In še tretja lastnost - večja ko je intenzivnost, večji je RQ, ki se giblje nekje med 0.7 in 1 (dokler se res ne začnemo naprezati preko mej zdravega udejstvovanja). Vse skupaj vržemo v enačbe in že je tu prikaz primerjave porabe goriv pri dobro pripravljenem športniku in povprečnežu. Da bi bilo vse skupaj primerljivo z avtomobilom, smo uporabili teste kolesarjenja in zato na spodnji osi izračunali čas, ki bi ga kolesar porabil za 100 km dolgo pot.

graf 1 - poraba goriv pri 'profiju'
graf 2 - poraba goriv pri povprečnežu

Kratek komentar k slikama: s hitrostjo vožnje narašča poraba sladkorjev, maščob pa je vse manjša. Treniran človek zmore veliko večjo porabo goriva v primerjavi z netreniranim, seveda se pelje tudi veliko hitreje. Poraba goriva se pri neki hitrosti (pri obeh) začne strmo vzpenjati. Potrebno je še priznati, da gre res le za teorijo in da v praksi pri največjih obremenitvah nihče od njiju ne bi mogel prevoziti celih 100 km, ker bi se prej utrudil. Treniranemu kolesarju bi morda uspelo v dveh urah in pol, netreniramu morda v štirih. Ampak - kako pogosto pa nas doleti, da moramo na 100 km dolgo pot ?

Za konec še kratka cenovna primerjava. Ne bomo se ukvarjali z amortizacijo (avto rabi tehničnega, pa olje, redno servisiranje, je drago prevozno sredstvo, mišica pa bolj kot karkoli drugega počitek, morda kak vitamin, mineral, kakšne aminokislinice, seveda vodo, ki je zastonj - dokler je še, kolo pa tudi ni tako draga zadeva). Za avtomobil ne bomo risali takšnega grafa, ker nam tistih nekaj minut, ki jih prinese razlika med 80 km/h in 100 km/h, ne pomeni veliko, tako, da računamo z referenčno avtomobilsko porabo 8 litrov bencina, kar je okroglo 1500 SIT, vozimo pa se eno uro in 10 minut. Pa na kolesu: če smo trenirani, lahko vozimo 3 ure in pol in porabimo 150 gramov sladkorja (maščob ne upoštevamo, ker imamo le teh vsi dovolj v telesnih zalogah), kar stane manj kot 100 SIT, se pravi nič. Seveda, nihče ne vozi na 'bel cukr', zato recimo 500 SIT (Twinlab-ovi, PROSPORT-ovi fuel-i). Lahko pa pritisnemo, vozimo samo dve uri in pol ter porabimo 800 gramov, to pa tudi že kar nekaj stane, recimo 2000 SIT

Torej - kaj bi lahko bil povzetek? Ne čakajte na globalno svetovno krizo ter kar takoj začnite trenirati vaše mišice. Prišle vam bodo prav za krajše razdalje, ki jih nikar ne poskušajte prevoziti zelo hitro, ampak zmerno hitro!

Članek je namenjen temu, da začnete o teh stvareh razmišljati, lahko pa se za takšen test določevanja porabe goriv tudi odločite in pišete na moj mail.

Cirkadiani ritem

Vprašanje, zakaj na tem svetu vse teče v določenih ciklih, krajših in daljših, je zelo zanimivo. Kako vplivajo na nas ? Zakaj so te cikli prav takšni ? Ali ima vsaka živa stvar svoje cikle, celo vseč, morda vsak del, podsistem (organ) in celo celica ? Ali lahko na trajanje teh ciklov kako vplivamo ?

Človek se je v teh nekajdesettisoč letih kot vsaka živa stvar prilagodil na okolje, je pa vzpostavil tudi svoje endogene ritme, ki na okolje niso vezani (REM faze, bitje srca, ...). Vsak človek ima svoj bioritem, v katerem se določene psihofiziološke količine sinusno spreminjajo. Veretno ste že slišali za cikluse, ki trajajo približno mesec dni, fizični, emocionalni in mentalni cikli. Najpreprostejši pa je tisti, ki traja 24 ur. Pravimo mu cirkadiani ritem. Lahko si ga izmerite tudi sami. Naredite veliko meritev telesne temperature. Tako se zabriše morebitno odstopanje od endogenega, hormonskega nihanja, ki ga povzročajo prebavni in presnovni procesi, ko se sprošča toplota (kosilo, alkohol, gibanje). Na spodnji sliki je denimo telesna temperatura odvisna od ure dneva.

graf 1: nihanje telesne temperature čez dan

Kaj vse je razvidno iz takega diagrama ? Krivulja ima svoj absolutni minimum, to je med drugo in peto uro zjutraj ter svoj vrh popoldne. Potek krivulje približno sovpada s pripravljenostjo za delo - budnostjo. Poskušajte izmeriti, kdaj ima vaša temperaturna krivulja minimum - tako lahko vidite, ali ste bolj 'slavček' ali bolj 'sova'. Če je dolina vaše krivulje ob dveh zjutraj, ste jutranji, če pa je dolinabolj proti jutru, pa bolj nočni tip. Če ste nočni tip, imate to smolo, da je vaš endogeni ritem daljši od 24 ur in se morate zato okolju bolj prilagajati kot jutranji tipi (če lahko to razliko sploh čutite). Precej lepo se da krivuljo vzporediti tudi z nihanjem srčne frekvence (če bi cel dan samo ležali v postelji, in bi merili srčni utrip, bi dobili zelo podobno obliko krivulje), torej z delovanjem hormonov (adrenalin, noradrenalin nima pravega cirkadianega ritma, kortizol, ...). Menjava ritma (pot v Ameriko) precej zmanjša apetit ter približno za toliko dni, kolikor ur smo 'zamenjali', potrebuje, da vzpostavi novemu okolju prilagojen ritem.

Iz vaše krivulje boste lahko določili še eno sposobnost oziroma se vanjo prepričali. Če seže krivulja zelo globoko (velike amplitude - recimo od 35.2 do 36.9, potem boste po prekrokani noči in morda samo nekaj urah spanja naslednji dan laže trenirali v primerjavi s tistimi, pri katerih krivulja ne seže tako globoko in ki ima nižje amplitude - recimo 36.3 do 36.8.

10 NAJVEČJIH ZMOT MED ŠPORTNIKI IN REKREATIVCI

Udejstvovanje v športu je dandanes bolj stvar manjšine kot ne. Ljudje se v pomanjkanju časa, vendarle pa v želji po tem, da bi kaj postorili za svoje telo, zatekajo k 'instant' variantam. Vzporedno s tem trendom je moč opaziti tudi vse večji interes proizvajalcev športne opreme, komercialnih ponudnikov, organizatorjev tekmovanj, športnih organizacij, društev in ostalih, da bi kar čimveč ljudi poseglo po njihovih rekvizitih oziroma sledilo njihovim idejam. Zato ni čudno, da se - sploh ne več počasi, ampak drastično in zanesljivo - spreminja tudi sama športna kultura. Tako se vse bolj zdi, da so se nekatere pol- ali neresnice krepko zasidrale v mišljenje širše športne javnosti, tako rekreativcev kot tudi vrhunskih športnikov. Ker so zmote pogost sopotnik človeškega razvoja na vseh področjih, jih je včasih težko ločiti od ostalih, preverjenih, recimo temu - resnic. Mnoge od njih so med seboj seveda prepletene in se povezujejo...

1. Kaj je pomembno in kaj ni. Ljudje prepogosto dajejo poudarek napačnim stvarem. Tako na nivoju rekreativnega športa., kjer bi morale biti vse aktivnosti posvečene zdravju in dobremu počutju, kot na nivoju vrhunskega športa, kjer se zanemarja načelo, da je v prvi vrsti potrebno izboljšati slabe in najslabše plati izmed vseh sposobnosti, ki odločajo o rezultatu. Tako recimo nekateri triatlonci začetniki kupujejo mnogo predraga kolesa in opremo, za katero mislijo, da bo sama po sebi prinesla uspeh, drugi pa, nasprotno, tečejo kot nori v pošvedranih copatih. Nekateri hočejo z glavo skozi zid, pozabljajo pa na tehniko, seštevajo kilokalorije, vendar ne pazijo na izvor hrane, ali pa trenirajo in trenirajo, pozabljajo pa na temeljno kategorijo športa - fair play - ter se izgovarjajo na smolo. Tekmujejo v smučanju, vendar se poškodujejo med odbojko, povečujejo svojo aerodinamičnost, vendar se potem pred nastopom ne ogrejejo dovolj ter lepijo obliže za povečanje ventilacije na nos ne vedoč, da ta največkrat ni najbolj ali pa sploh ni omejujoči (odločujoči) fiziološki faktor.

2. Športni rekviziti. Obstaja veliko rekvizitov, ki so narejeni za širšo uporabo in ki pogosto podajajo popolnoma nesmiselne informacije tako o njem samem kot o njegovi uporabi. Od raznih ergometrov, ki stojijo v fitnesih (in podajajo hitrosti, moči, porabljeno energijo, itd.) pa do konstrukcijskih realizacij, ki so popoln strel v temo. Skoraj vsaka stvar, ki jo kupite, je narejena po 'najnovejši tehnologiji', osnovana na 'zadnjih znanstvenih spoznanjih', opremljena pa z markantnimi diagrami. Brez argumentov, razlag, sklicevanj na kakšne strokovne članke, brez enot na oseh grafov itd. V navodilih za uporabo nekih kopalk lahko preberete, da bo (zaradi površine, ki je narejena po spoznanjem bionike ustrezni tehnologiji) plavanje hitrejše, lažje, mišice pa bolj usklajene (!!!). Nekoč je nek proizvajalec na prodajne police postavil celo kolo s pogonom na prvo kolo, tako, da sta bili gonilna in os prednjega kolesa povezani z jermenico. Usoda prodaje kolesa mi sicer ni znana, vendar 'izum' gotovo ni mogel dobiti priznanja s področja inovacij.

3. Shujševalni recepti. Razlika med znanstveno podprtimi nasveti in tvezenjem je na tem področju morda najočitnejša. Ljudje pa teh stvari ne razumejo najbolje, zato to, kar je moč slišati v komercialnih ponudbah TV, meji na grobo zavajanje potrošnikov. Na Obrtni zbornici Slovenije in Zavodu za zaščito potrošnika namreč niso dobili še nobene pritožbe. Naprave za hujšanje, ki jih je moč dobiti v takšnih prodajah, so se dandanes že zelo razširile. Oglaševanje proizvajalcev izkorišča splošno nerazgledanost ljudi na tem področju. Nekateri so šli celo tako daleč, da obljubljajo hujšanje iz naslanjača, ne da bi bilo potrebno početi karkoli. K sreči ne živimo v narobe svetu in se poraba energije (bistven dejavnik v procesu hujšanja) še vedno meri s porabljenim kisikom, torej glede na to, kako dolgo in kako intenzivno vadimo, zdravo zmanjševanje odvečne telesne teže pa zahteva prej večji in ne manjši vnos hrane (da se razumemo, večji na račun - več kot - večje telesne aktivnosti).

4. Pulzmetri. Veliko ljudi misli, da je vadba z merilci srčne frekvence ža sama po sebi varnejša in učinkovitejša. 'Pulzmetri' so priprave, ki na obremenitev ne morejo direktno vplivati, temveč dajejo uporabniku zgolj povratno informacijo. Ker smo vsi malce drugačni, so meje srčnih frekvenc, ki ločijo nizko - aerobno od visoko - aerobne obremenitve pri vsakomur drugačne. Če teh mej ne poznamo, lahko pulzmeter pustimo doma in poskusimo raje poslušati naše telo...

5. Tehtanje. Razlika v teži, ki jo pred in po vadbi pokaže tehtnica, gre pretežno na račun izgubljene vode. Nekaj teže se izgubi še, ker je izgorelo nekaj goriva v našem telesu (sladkorji oziroma mišični glikogen), maščob pa tehtnica že ne zazna več (ker jih lahko pokurimo zares zelo malo). Upam, da tekačem v fitnesu ne bom pokvaril dneva, če povem, da v 10 minutah absolutno ne morete pokuriti več kot štirih (4) gramov maščob (!!). Najslabše, kar lahko storite med vadbo, je to, da ste oblečeni v petnajst anorakov in vmes popolnoma ničesar ne pijete. Lahko ste prepričani, da vam telo za tako vadbo res ne bo hvaležno.

6. Negativne kalorije. Hrana z negativnimi kalorijami ne obstaja. Šlo na bi za živila, ki za lastno prebavo potrošijo več energije, kot jo vsebujejo sama, največkrat pa se jih omenja v nekaterih dietnih nasvetih. Seveda - voda, denimo, zahteva določeno energijo za absorbcijo, vendar gre pri tem za zelo zelo majhne energije, pri čemer voda nima energijske (kalorične) vrednosti - voda sploh ni živilo. Presenetljivo je, da se najbolj 'negativno' hranimo tedaj, ko v petih minutah zmečemo vase vse od juhe do sladice in zalijemo s pijačo. Tedaj je prebavni izkoristek najmanjši. Seveda pa ima tak način prehranjevanja veliko negativnih stranskih učinkov. Energetska bilanca prebave korenja (ki ga pogosto navajajo kot živilo z negativnimi kalorijami) nikakor ni manjša od nič, ampak je 94 %, medtem ke je bilanca pri prebavi beljakovin 50 (rastlinski proteini) do 70 % (beljak). Te odstotke znansveno imenujemo SDA vrednosti.

7. Vrednostenje rezultatov. Interpretacija tako športnih rezultatov, kot tudi kriterijev in količin, s katerimi merimo ali opisujemo določene športne dejavnosti, je precej izkrivljena, neobjektivna in pogosto zavajajoča. Pustimo ob strani pogosto kritičen odnos novinarjev in njihovo nestrokovnost. Želim reči, da vsi športi, kot razna merila, lestvice ter izračuni in testi niso med seboj primerljivi. Navzkrižno. Neskončno lažje je za zmagovalcem zaostati 5 % v tistih športnih disciplinah, kjer tekmovalce sila teže vleče proti cilju v primerjavi s tekom na smučeh ali kolesarskim kronometrom. Primer zmote s področja fiziologije izhaja iz dejstva, da je veliko količin, s katerimi merimo uspeh, odvisnih od telesne velikosti. Ker je, denimo, velikost mišične sile sorazmerna prečnemu preseku mišice, je teža uteži, ki jo je športnik sposoben dvigniti, odvisna od njegove velikosti, oziroma natančneje, proporcionalna kvadratu telesne velikosti. Iz tega razloga so v določenih panogah uvedli kategorije po teži. Hvala bogu! Tudi z dolžino skoka z mesta ali dolžino vese v zgibi je podobno. Pri prvem so v prednosti večji, pri drugem manjši. Tako je tudi s porabljeno energijo in celo, prav res, celo z relativnim VO2-jem, najpomembnejšim kazalcem porabe kisika pri vzdržljivostnih športnikih. Ta je dobljen tako, da se poraba v litrih kisika na minuto aktivnosti deli s športnikovo težo v kilogramih (vendar še na časovno enoto - minuto). Tako je tudi ta parameter malenkostno odvisen od velikosti športnika (če bi gledali res v detajle pa celo še bolj morda od deleža telesne maščobe). Skratka, kup količin, s katerimi opletamo preveč vsevprek.

8. Topel čaj. Po hudi obremenitvi, kjer se vam telesna temperatura precej poviša, pijte hladno vodo, nikakor ne vročega čaja (ne zgodi se pogosto, da bi bili v cilju kakega tekmovanja premraženi, kajne ?). Ne, da bi šlo za škodljivo početje, vendar ima pregreto telo raje hladnješo pijačo, da se s tem ohladi. Maratoncem na cilju v vročem vremenu lahko izmerijo telesno temperaturo celo do 40 stopinj Celzija. Spominjam se, da smo včasih trepetali pred grožnjo: 'požirek mrzle vode - leto življenja manj !'

9. Kontraefekt naporne vadbe. Večina športnih rekreativcev misli, da je bližnjica k uspehu (tekmovalno - rezultatskemu, izguba kilogramov, ... ) tista, kjer se pri vadbi kar najbolj mučijo in so preštete kilokalorije kar največje. Ker gre pri tem pogosto še za pomankljivo ogrevanje, je učinek takšne obremenitve z več vidikov lahko zelo škodljiv. Resnica o tem, kako se dobro pripraviti za nastop ali izgubiti kar največ maščobnih kilogramov, je namreč ta, da se bi morali v večji meri posvetiti vadbi nizkih in srednje visokih intenzivnosti, vsekakor pa vadbi v območju aerobnih procesov. Le malokdo ve, da je poraba maščob med naporom največja pri zelo nizkih obremenitvah, 60 , tja do 65 % vašega maksimalnega srčnega utripa. Večja ko je intenzivnost, večja je vloga sladkorjev (glukoze) in s tem poraba v mišicah pred vadbo nakopičenega glikogena. Pri intenzivnosti v anaerobnem območju, kjer lahko čutite 'zakisljevanje' v mišicah, pustijo stranski produkti celičnega dihanja, prosti radikali, in mikrotravme na nivoju mišičnih vlaken posledice, ki se celijo dan, dva, lahko tudi več. Presenetljivo pogosta spremljevalka je bolezen tudi med športniki. Te so zagotovo (pre)večkrat pretrenirani ali vsaj v stanju z izrazito povečano možnostjo infekcij, ker je imunski sistem izredno šibak, dodatno pa k temu pripomore slaba prehrana. Prav bolezen, ki nastopi po hudih obremenitvah, je znak, da se regeneracijska oblika treninga (zelo nizkointenzivna) ter antikatabolična in imunostimulirajoča prehrana pogosto preveč ignorirajo.

10. Zdrava vadba. Naj za konec omenim še, da je meja, ki loči 'zdravo' športno udejstvovanje od 'nezdravega', precej niže, kot bi mislili. Nekatere aspekte varnosti pri športni aktivnosti, tako trenutne kot dolgoročne, mnogi preveč zanemarjajo. Že dvourna vsakodnevna vadba je denimo obseg, ki lahko pusti prav neprijetne posledice, še posebej, če gre za monotono vadbo, če prihaja do velikih obremenitev v sklepih, če se dela nestrokovno (dviganje uteži kot dodatna vadba pri športnikih mladincih, ki še niso dokončali fizičnega razvoja), da vrhunskega športa, ki mu je v veliki želji za rezultat dandanes (kako dolgo še ?) le malo mar za prihodnost (doping), sploh ne omenjam. Poznam ljudi, ki so se že po nekaj letih relativno neuspešne in nestrokovne vadbe zanimali za sumljive nutricionistične ali druge sintetične izdelke. Za količino vadbe, ki je ravno pravi dražljaj za zdravo telo (in dušo), velja nekako tri do štirikrat tedensko po pol ure do ene ure zmerne aktivnosti.

Hoja po žerjavici

Namen podrobnejšega opisa priprav in same hoje po žerjavici, ki sem se je pred leti udeležil v skupini kakih 70 ljudi pod vodstvom g. Borisa Bizjana, je predvsem razumevanje razlogov, zaradi katerih ljudje zmorejo to dejanje popolnoma ali skoraj popolnoma brez opeklin po stopalih.

Ritual na nak jesenski dan se je začel okoli 18:00 ure popoldne. Zbrani smo bili v hiši, namenjeni oziroma preurejeni posebej za skupinske obrede, meditacije, senase in podobno. V sobi nas je približno 20 lahko ležalo, ostali pa so sedeli prislonjeni na zid ali pa sedeli na manjših stolčkih. Vodja je povedal nekaj o čakrah, kaj te so, definiral meditacijo in poudaril, da so za hojo po žerjavici pomembni predvsem vera vase, jasen namen ter močna želja. Kot primer slednje je navedel nek dogodek, ki ni datiran, ko naj bi neka ženska izpod ruševin po potresu izvlekla svojega otroka. Pri tem naj bi dvignila 500 kg težak betonski blok.

Sledilo je t.i. odpiranje čaker s pomočjo zvočnih vibracij, ki smo jih povzročali s ponavljanjem imena določenega energetskega središča. Vsako izmed sedmih čaker smo 'odpeli' sedemkrat, vsakič glasneje in pri tem podaljšali samoglasnik in dosegli lepo skupinsko uglašenost. Proceduro smo za vsako čakro še obrnili, vse skupaj pa še dvakrat ponovili, kar je trajalo dobre pol ure.

Potem smo odšli na bližnjo vzpetino, obkolili na sredi zložena drva in po vodjinem blagoslovu vanje vrgli vsak svojo že prej na papir napisano željo. Vsak je nato vzel svojo baklo in prižgali smo kres. Vreme je bilo megleno, sicer pa jasno in mrzlo, okoli 8 C.

Še enkrat smo se vrnili v hišo in vsakdo je moral za vajo prečkati preprogo tako, kot bi šlo zares: roke so morale biti iztegnjene čim više, dlani pa obrnjene navzgor, kot bi bili 'pripeti na magnet, ki nam pomaga pri hoji'. Pogled je moral biti usmerjen naprej ali gor, hoja pa ni smela biti zakrčena, še manj, da bi izgubili ravnotežje. Hitrost hoje je morala biti malenksot hitrejša od običajne (ta je okoli dva koraka v 1 sekundi). Pred začetkom prečkanja smo morali prositi ogenj, da nas sprejme ter dobiti znak vodje, ki je ocenil, da smo pripravljeni. Vodja nam je priporočil, da s hojo začnemo že nekaj korakov prej, da je prehod manj 'oster'. Med prečkanjem je potreben podaljšan vzklik 'aaauuuum', ki naj traja tako dolgo, kot prečkanje žerjavice (tepiha) same. V primeru 'večkratnih vzklikov naj bi bili opečeni' (?). Med vzklikom je potrebno karseda izklopiti um, saj se v primeru pogleda v žerjavico, ki ga vodja razen zelo izkušenim ni priporočil, prečkanje lahko slabo konča. Vsako razmišljanje o tem, ali že peče in podobna, samo skrajšajo čas, da zavest doseže informacija o dejanskem dogajanju na podplatih. Vsaka bolečina namreč 'izvira iz zavesti o njej sami'. Vodja je dejal, da zaznavanje dogajanja na podplatih dejansko vedno doseže našo zavest, vendar smo v tem času že čez žerjavico (nekoč naj bi se nekdo ustavil in pogledal v žerjavico, seveda je bil hudo opečen in še cel teden ni mogel hoditi, vprašanje pa je, če ni to izmišljejn primer). Na drugi strani nas je čakal vodja in po uspešnem prečkanju vsakega objel in 'polariziral'. Preprogo smo prečkali vsi, ki smo bili bolj začetniki, ostalim pa zaradi časovne stiske (saj smo bili vsi že zelo nestrpni) ni bilo treba. Vodja nam je še povedal, da je prečkanje najlepše prav prvič, v drugo da zahteva več zbranosti in poguma. Največ napak smo delali z nedokončanim vzklikom, neko ženska pa je takoj po prečkanju potožila, da jo boli glava. Vodja jo je ozdravil najprej stoječ za njo, pri čemer jo je s prsti močno pritiskal na vratni in temenski predel, nato pa ji je glavo pa nekajsekundnem vrtenju silovito zasukal, slišali smo pok vratnih vretenc in čez nekaj časa ženske glava ni več bolela (!!).

Potem smo ugasnili luč in se leže skušali poponoma sprostiti. Miže smo se morali zavedati le tistih delov telesa, ki jih je našteval vodja, pri čemer je kar nekaj ljudi zaspalo oz. zadremalo, saj smo slišali smrčanje. Ta priprava je trajala okoli 20 minut. Nato smo odšli k ognju, ki se je medtem že polegel, asistenti pa so žerjavico že razprostrli na površino okoli 3,5 - metrske dolžine in 1,5 - metrske širine. Sklenili smo 'energetski krog'; levo roko je vsakdo obrnil navzgor, desno pa položil navzdol na roko svojega soseda. Z globokimi vdihi in izdihi smo povzročili 'pretok energije', s čimer smo 'odvedli presežke energij, ki so pri vsakomur vir bolečin'. Sledilo je 'poistovetenje z ognjem', pri čemer smo zrli v žerjavico kot bi bila na zaslonu in v sebi skušali 'izbrisati v mladosti pridobljeno izkušnjo, da »ogenj peče«'. Nato smo ponovno izgovarjali imena čaker, da ne bi komu postalo slabo. Medtem, ko posameznik prečka žerjavico, smo morali imeti ostali energetski krog sklenjen, z dlanmi, obrnjenenimi navzgor pa v pomoč hodcu vzklikati ime 'aum'. Ura je bila tedaj že okoli polnoči.

Potem se je začelo. Žerjavico prečka tisti, ki se za to čuti sposobnega. Prvi je žerjavico prečkal vodja, ki pa je stopal še veliko hitreje kot običajno (po moji oceni tričetrt sekunde za dva koraka). Bil je tudi edini, ki je imel površino popolnoma poravnano, kasneje se ja razkopala in je ni nihče več popravljal. Ljudem je šlo zelo lepo, odlično pravzaprav, brez vsakih bolečin. Tudi meni, malenkost sem začutil v zadnjem koraku ali dveh levo stopalo, pa nič hujšega. Kljub vsem pripravam je bilo eni ženski spet slabo - vodja ji je potisnil nek kamen k popku in čez kake pol ure, ko so že vsi uspešno prestali preskus, je bila že dobra. Nekateri smo poskusili hojo še v popolni tišini. Tokrat so razprostrli žerjavico še na meter daljši dolžini in sam nisem tokrat čutil ničesar. Po koncu obreda smo si dali duška še z žerjavico - dotikali smo se je in si jo podajali iz rok v roke, vendar dotiki niso bili daljši od pol sekunde, sicer bi (verjetno) zapeklo.

Nekoliko kasneje se je le pokazalo dejansko stanje. Že obut sem se sezul, saj me je neprijetno skelelo, ko pa sem na hladnih tleh stal bos, je bilo OK. Po eni uri so bile bolečine največje, nato pa se je stvar umirila, po dveh urah so začele jenjati in popolnoma popustile po treh. Naslednje jutro sem si podrobneje ogledal stopala: desno je imelo tri manjše mehurčke na sredi stopala s skupno površino 2 cm², levo pa prav toliko, pod prsti, a morda 4 cm². Čez dan sem normalno hodil, naslednji dan sem šel že na tek, po 7 dneh so mehurji izginili, koža je odpadla, rana se je zacelila v 10 dneh in po 1 mesecu so bile površnemu očesu skrite vse posledice opeklin, ki sem jih nedvomno dobil. Podobno sta bila opečane še dva človeka, za katera vem, in eden od njiju je žerjavico isto noč prečkal enkrat, eden pa kar desetkrat. Videl sem tudi podplata še dveh oseb: brez vseh posledic.

Zdaj pa k stvari. Najprej moram v krakem predstaviti fizikalno razlago hoje po žerjavici s temperaturo 800 C, ki ni dosežek, ki bi ga zmogli re dredki, ampak recimo - vsi. Pojav se da razložiti, če želite, tudi z enačbami (Janez Strnad, Presek). Ljudje se pač znojimo in imamo na površini kože ves čas tanko plast vlage, ki zadošča za uspešno izvedbo prehoda. Med vročo podlago in podplati se ustvari tanka plast zraka, čez katero se prevaja toplota. Račun pokaže, da imamo časa, preden s kože izpari vsa plast vlage, okoli 0,6 sekunde. V tem času je potrebno stopiti z ene na drugo nogo. Še bolj zanimiv razultat pa dajo izračuni za nižje tempereture, kjer časa ni več, tamveč manj. Zato primerjava med neopečenimi podplati zaradi žerjavice in opečeno kožo zaradi cigaretnega ogorka z mnogo nižjo temperaturo ni na mestu.

Nekaj dni, preden sem se spustil v ta eksperiment, sem govoril s prof. dr. Vitom Starcem, predstojnikom Inš. za fiziologijo, ki mi je dejal, da naj vzamem priprave (kakršnekoli in kakorkoli poduhovljene naj že bodo) smrtno resno, češ, da ima tu poleg fizike psihološka priprava dejansko velik vpliv. Poizkus hoje preko žerjavice je eden lepših primerov naskladja, kjer so okoliščine in pogoji pod podplati v resnici precej drugačni od tistih, ki se jih predpostavi pri fizikalni izpeljavi. Ta nasvet sem res upošteval, ker sem prvič želel prečkati brez bolečin, vse morebitne nadaljne eksperimente pa sem se odločil preložiti za kdaj kasneje. Pojavlja pa se seveda kup vprašanj, začenši z nevero v tako dolgotrajne priprave na hojo čez žerjavico:

- Glede na to, da je bilo opečenih zelo malo ljudi, prav vsi so žerjavico prehodili hitro, povprečno pa vsak dvakrat (sam sem bil nadpovprečno opečen), kakšna je vloga tako obsežnih priprav, ki so jih nekateri deloma kar prespali?

- Kako lahko na uspešen prehod vpliva dvig rok, ki ga vodja priporoča šele dve leti, hkrati pa pravi, da je to esenecialno?

- Po svojih občutkih pri hoji lahko zatrdim, da opeklin po petah, kjer je koža najdebelejša, ni mogoče dobiti. Sam sem bil malo opečen tam, kjer je koža zelo tanka, na sredi podplatov in pri korenih prstov. Ni jasno, kako da so pete tako neobčutljive, saj naj bi bila na takšnih delih kože količina oddanega znoja zmanjšana.

- Drugo prečkanje smo mnogi opravili v popolni tišini. Torej tudi 'mantranje' ostalih ni esencialno!

- Kako je prvi človek, ki je kdajkoli prostovoljno prečkal žerjavico, vedel, da ne bo opečen?

- Preskus je lep test za vero v fiziko: če ji verjameš, potem moraš preko žerjavice tudi brez vsake priprave. Vendarle pa gre tu za moje podplate!

Kljub vsemu - g. Bizjan se je izkazal kot dober vodja, predvsem pa kot poznavalec ČLOVEKA. O tem, da začuti bolečino nekoga drugega, na katerega je skoncentriran in da jo zna na daljavo celo sanirati, pa kdaj drugič.