ZANIMIVI DOGODKI V KARIERI 

Ljubljana, 23.6. 1987
Sprejet sem na SNŠ, »po kosilu pa greva z očitom dol v Slovenijaavto in kupiva za 185.000 DIN novo dirkalno kolo Personal«, kot zapišem v svoj dnevnik. Tega dne spim do 11.00, preveslam 5 km na Ljubljanici, na dveh različnih krajih igram basket in se v Krakovu ful nažrem sladoleda, češenj, jagod in ribeza, kot piše. Ta stil ohranjam naslednjih 15 let. Samo malo prej vstajam. In šport je drug. 

Portorož, avgust 1987
Odprejo nov 25 m bazen v Marini Portorož. Mare me poštopa na 100 m: začnem počasi, z rezervo, a ta zadnjo dolžino sem že ves trd. 1:36 - dobro, a to ni to. Takoj se odločim, da hočem 100 - tko enkrat plavat pod 1:00.

Kolesarski maraton Črnuče, april 1988
V bistvu hočem samo medaljo, ki jo dobijo vsi udeleženci. OK, najprej do Črnuč, potem maraton, dolg 75 km in še do doma, skupaj 90 km, a ni hudega. Fotra, pravega 'kolesarja' na rdečem professionalu, v ciljni črnuški ravnini celo nesem, je zame pač prepočasen! Sorry, oče. 

Bazen Tivoli, 1988/1989
Od oktobra 1988 do junija 1989 v tivolskem 33 m bazenu vsak teden enkrat plavam, 3 do 4 km. Potem, ko plavalci odplavajo svoje treninge. Najprej 15 ali 20*100 na 2:00 z modrimi, nato še 1500 v kosu z zelenimi očali, vedno. Nekako se mi zdi, da je lažje, da zelena bolj pašejo. Najbolj bizarno.

Canazei, ITA, januar 1990
Septembra 1989 spet začnem s plavanjem, vozim kolo in med zimskimi počitnicami v Italiji, januarja 1990, začnem še s tekom. Neustavljiv sem, dopoldne smučam, potem na tekaške, tik pred mrakom pa še tečem, z mislimi seveda že na triatlonih. Največja želja.

Kamnik, moj prvi triatlon, 30.6. 1990
Grem, z malo treme, a prepričan, da pridem absolutno med 10. Po plavanju, ki mu sledi čorba, drugi dve panogi pa popoldne, sem peti, a drugi po moje niso tako dobri na kolesu in teku kot jaz. Na kolesu se šlepam - nima pojma o pravilih, na teku potem celo zahodim, v cilju sem skromen 23. Naslednje, nedeljsko jutro, vstanem ob 7:00 in grem na kolo, da zadevo nekoliko izboljšam. Največja volja.

Savinjska, avgust 1990
Z Maretom nažigava golf žogico tja v hmelj, rekord je 85 m. In to z minigolf palico. Ko špičim nastavek, si skoraj odrežem levi kazalec, kri v potokih. Šivi preprečijo triatlon 11.8. v Braslovčah, a grem tekmo vseeno gledat. Še bolj me podžge, Ilirijan Damjan Ačkun prvi iz vode, pa Tomšič, ki potem zmaga. Kakšna vzdržljivost, moč, kake mišice, ...!  Največje občudovanje. 

Sevnica, kratki, 19.8. 1990
Na prst s šivi navlečem naprstnik gumijaste rokavice. Celo en dan prej gremo tja, prespat v en beden hotel. Cela familija - vse za dirko. Tudi oni so čisto obsedeni s triatlonom. Drug dan je štart že ob 8.00. Gledat me pridejo še Krajnci iz Maribora in ne morejo verjet, da sem skoraj prej na Lisci peš kot oni z avtom.  

Portorož, 5 km plavalni maraton, 26.8. 1990
Z Liškatom sva na Tomaževi jadrnici cel teden in tam je ena Lea. Jaz naj plavam čez Piranski zaliv - sem se res kar pripravljal za ta maraton, on bo pa zdaj z njo? Tako z bazena vsi trije gledamo v daljavo, kako Majcen, vodilni, polaga komolce in vleče. Res je hiter, ta Majcen. No, drugo leto grem pa res! Najbolj neumen izgovor.

Krašnja, tek za krof, 7.10. 1990
Tečem kot medved. Baje, tako izgledam, kot sta rekla starša, vsa nervozna v cilju. Malo sta se celo še zbala, saj res nisem za tek - noge na O, ves spukljan in z dolgimi, težkimi koraki. In seveda zmatran. To bo treba malo popravit.

Portorož, 5 km plavalni maraton, 24.8. 1991
Tokrat me nič ne ustavi. Na ladji, ki nas pelje v Kanegro, so sami plavalci, pa Rafko od triatloncev. A mi potem kar gre, ves čas z dvema plavalkama, vmes se malo izgubim, a cilj na Bernardinu je lep! 1:21:30, tempo za okoli 1:32 na 100 za 25 m bazen.

Lido (Benetke, ITA), olimpijski, 31.5. 1992
Nehote popijem nekaj požirkov v valovitem morju. Dokončno me na teku zdela vroče sonce in v zadnjih 300 m pretečem pol kilometra. Itak sem že diskvalificiran, ker sem na drugi menjavi pozabil številko. Na cilju me zdravnik še kar nekaj časa opazuje, starši so zaskrbljeni, a ko vse zbruham, je OK. Najbolj omotičen.

Pentatlon, Logarska, 6.6. 1993
Povabijo me, da vozim kolo za ekipo v pentatlonu, v prvi predaji. Od Mozirja do Logarske. Seveda grem, za 100 DEM, moj prvi keš (a je pri tej obljubi potem tudi ostalo). Šest kolesarjev nam uide, zaprt sem, ni kaj narest. Zvečer je v Casinoju Ljubljana žrebanje avta. Itak sva z Liškatom dva meseca vsak dan 5 DEM dobivala na vstopnih gratis žetonih. In potem: zadaneva še Volvota. Nikoli mi ne gre tako dobro, da mi ne bi moglo iti še bolje.
            
Vogršček, olimpijski, SLO pokal, 24.7. 1993
Že po treh kilometrih kolesa zaidem na popolnoma prazno cesto. Da je bilo vpitje na zadnjem križišču namenjeno meni, ugotovim, ko je že vse trikrat prepozno, zato dirkam svojo dirko. Vozim do Nove Gorice, s štartno številko čez rdeče semaforje,... Zmeda je popolna, ko se, namesto, da bi tekli v isto smer, tudi na tekaški progi srečujemo. Pred ciljem odpnem številko in ne prečkam črte. Kljub temu mi podelijo denarno nagrado, ki jo vzamem samo zato, ker mi jo PRINESEJO domov. Najbolj čudna dirka.

Pulj, olimpijski, 18.9. 1993
Na morju taki valovi, da se boje vidijo le na trenutke, za tri črne zastave. Kljub temu štartamo in z Žepičem in Tomšičem spredaj sami odplavamo, kot je treba. Eni krajšajo, drugi obupajo in plavajo na obalo, potem lepo peš do menjave in nadaljujejo z dirko. Najbolj nori valovi.

Mejni prehod Jelšane, 15.1. 1994
Rdeče kolo KHS, ki mi ga po znižani ceni nameni Niko Mihelič, moram prepeljati čez mejo. .... Kolo mi vzamejo, zapečatijo, in grem domov. Drug dan z očetom zadevo rešiva. Neprespana noč. Potem greva na špagete s tartufi.

Eichstat (GER), olimpijski, EP kratki, 2.7. 1994
Sem popolnoma neizkušen, moja prva velika tekma. V vodi se postavim na boljšo stran, vendar mi je kmalu žal. Vsi rinejo vame in me dobesedno zmeljejo. Pomislim, da bo to moja zadnja stvar v življenju sploh. Seveda pridem do konca, vendar s 15 % zaostankom za zmagovalcem Lessingom (20 minut). Najbližje utopitvi.

Pulj, kratki, 17.9. 1994
V bistvu prvič dež po 4 letih tekmovanj. Oči me nekaj sili, na kolesu vozim zelo slabo, na mokri cesti mi zdrsuje in izpade bidon ... 30.10. nato v pismu TK Ljubljana napišem: »...odločil sem se, da v tekmovalni sezoni 1995 ne bom nastopal za vaš klub, kar hkrati pomeni, da se odrekam članstvu.« Doma seveda cela drama. A potem vseeno prestopim - v KD Kamnik. 

Nantes, študentsko SP, 25.9. 1994
Spet dež. Najprej štiri leta nič, potem dve tekmi zapored! Plavam odlično, čeprav med garanjem v vodi razmišljam o vseh mogočih bedarijah. Recimo, če imajo ptice (ki ravno letijo nad vodo) tudi svoje triatlone? Iz vode s kasnejšim nosilcem olimpijskega srebra, Vučkovičem. Potem na mokri cesti defenziven in vse skupaj spet bolj skromno. A zaključna fešta 1A.   

Pirkdorf (AUT), vaška tekma, 12.8.1995
Večer prej je v Grosupljem večji open rave party, kar pomeni, da tu ni izgovorov. Tako ne gre drugače, kot da preskusim kombinacijo nočnega izločanja evforičnih in blokade anabolnih hormonov, manj spanja torej, 4 namesto 8 (brez MDMA, se razume). A začuda efekta nočnega norenja ne občutim, na tekmi mi kar lepo leti. Očitno k spočitosti res šteje nekaj zadnjih noči skupaj.     
 
Cancun (MEX), olimpijski, SP do 25 let, 11.11. 1995
Pridružim se duatlonski reprezentanci, brez velikih tekmovalnih ambicij. No, v bistvu me tekma sploh ne zanima, Cancunske plaže in diskoteke bolj. Z Glavnikom si z vodoodpornimi barvami poriševa noge z napisi SLO. Na tekmi me precej zdela vročina. Zapomnim si jo za vedno...

Marostica, šprint, italijanski pokal, 1.5. 1996
Plavanje v bazenu v Italiji pomeni, da je ene deset štartnih skupin. Ker sem neznan, sem v zadnji. Čakam kaki dve uri, se ogrevam, raztegujem in nekako mi uspe .... zamuditi štart. Odvržem trenirko, kakih 5 m si celo še upam teči ob robu. Še bolj me iztiri otrok, ki mi na začetku teka izza ograje prileti pod noge. Zbijem ga, pade, udari z glavo ob tla, se dere, se ustavim, ga poberem, si vzamem nekaj sekund, kaj naj? Tečem naprej, razmišljam, na cilju k sreči nobenih informacij o kakem rešilcu. Največja zamuda na štart.

Kitzbuhel (AUT), olimpijski, ETU pokal, 2.6. 1996
Na pot sredi maja se odpravim brez nogavic in pajkic, na prelazu v Avstriji pa nas pričaka sneg. Voda ima 13 stopinj in triatlon, slovensko izbirno tekmo za DR, odpovedo in razpišejo duatlon. Jaz pa duatlon - čisto sranje! Potem seveda briljira Velepec. Najbolj mrzli 'triatlon'. 

Ferarra (ITA), olimpijski, italijanski pokal, 15.6. 1996
Ena prvih tekem z draftingom. Odlično iz vode, pobeg pred koncem kolesarstva, začnem celo prvi teči, super nastop in doslej največji zaslužek (700 DM). Po tekmi pijača, odmor, raztek, hrana, nato pa avto in gasa do Maribora. Jutri me čaka študentsko v cestnem kolesarstvu v Moravskih toplicah, 120km dirka! 

Liberec (CZE), olimpijski, študentsko SP, 23.6. 1996
Zelencu Moriju napovem, da bo gotovo še kaj iz njega, če me prehiti. Sam upam na prvo trideseterico, vendar me pokoplje mrzlo vreme. Samo 10 stopinj! Nekje na 30. km pa prehitim tipa, ki vozi brez šprinteric, bos. Še zdaj nimam razlage. Mičo, ki konča pred mano, dve leti kasneje res postane državni prvak. Največja triatlonska zagonetka.

Szombathely (HUN), olimpijski, EP, 7.7. 1996
Odlično plavam. Na kolesu se formira grupa - druga! Vozim s takimi asi, kot si nisem mogel niti misliti. Na drugi menjavi smo samo minuto za prvo. Noro, pa tudi, če v teku nič več ne naredim. In res nisem. Najslabše razmišljanje!

Rovinj (CRO), olimpijski, 10.8. 1996
Grem dirkat ‘za trening', ne pa se matrat. Kolo je res užitek! Na teku je pot vse ožja. Vztrajam, da greva z Janežičem prav. Vse bolj ostre skale. Znajdeva se pod previsno steno, kjer se soncu nastavlja gola samica. Jezen na organizatorje spet ne grem čez ciljno črto. Najnižji povprečni pulz.

Cleveland (USA), SP olimpijski, 25.8. 1996
Nastop sam OK. Predvsem si ga zapomnim po temle neverjetnem dogodku: pozvonim pri dr. Karlu Bonuttiju, častnemu konzulu, ki me prvo noč gosti. Vrata se odpro, in za njimi zagledam - svojega kolega, fizika dr. Janeza Ranta, ki se preskuša na clevelandski borzi. Res je majhen ta svet! In zapomnim si ga še po blamaži organizatorjev, ki niso dovolj dobro označili proge in je polovica grupe z avtoceste zavila v mesto, drugi smo nadaljevali naravnost. In še po Jodie.   

Ženeva, ITU pokal, 1.9. 1996
Vzamem si nekaj dni za prelepo Švico. Na tekmi nas preseneti izredno mrzla voda jezera Lac Leman, in prav pozoren sem na to, da prav nihče ne gre v vodo ogrevat! Potem stojimo na štartu in ne bi verjel, če se ne bi zgodilo meni samemu: da se lahko (ne)zrel tekmovalec požene v vodo z očali na čelu! Največji bumbar! Vseeno osvojil prve točke za ETU pokal!

Celje, plavalni maraton na 10.000 m (25 m bazen), 28.12. 1996
Najprej štartamo mi, triatlonci, za nami plavalci. Da vidimo, koliko so boljši. Denša začne noro, 1:15 na 100. In začuda zdrži v povprečju tempo 1:20 na 100 m (skupaj 2:13 ure). Drugi Kogoj, za njim jaz z 2:20 (tempo 1:24). Nora izkušnja - potrebna je vrhunska priprava, plavati je potrebno ‘na ful', česar si za razliko od Kogoja še ne upam. In še eno zadoščenje:  Denša prehiti enega plavalca.  

Thiersee (AUT), olimpijski, avstrijsko DP, 3.8. 1997
Iz vode z vsemi najboljšimi Avstrijci. Na kolesu ni dovoljena vožnja v zavetrju, cesta pa ni zaprta za promet. Tega ne vedo vsi...V prvem levem nepreglednem ovinku grem po svojem pasu, hvala bogu, da sem tako previden. Pred mano ga je nekdo sekal  - zdaj ga vidim ležati na tleh pred avtom z razbito sprednjo šipo, kri, kolo totalka. Groza. Na koncu vse neavstrijce diskvalificirajo zaradi ‘šlepanja'. Pritožba bi bilo metanje denarja proč. Najbolj krvava dirka.

Beograd (YUG), olimpijski, ETU Prestige, 31.8. 1997
Na pot spet popolnoma v poletni opravi, brez pajkic, dol pa zima, in to - avgusta. Oli mi da za ogrevanje svoje dolge, oguljene gate. Profesionalec, pa ko Cigan. Iz vode pridem le komaj še v stiku z repom prve grupe, a so le preveč spredaj. Na kolesu zato pogledujem nazaj za drugo grupo. Tako daaaaaleč so, gledam, gledam, in zavozim ob robnik. Padem, zlomim rebro, a grem do konca. Najbolj neumen padec.

Aguilas (SPA), olimpijski, ETU pokal, 28.9. 1997
Vsa pot en sam ponesrečen poskus priti v točke pokala. Na kolesu poči zračnica, nimam kaj... Boli me zob, na poti domov doživim še katastrofalne poplave v Alicanteju (enkrat na sto let). Voda paralizira mesto prav v tiste pol ure, ko moram na avion. V obupu s kolesarskim kufrom celo prebredem eno ulico deroče vode, a sem avionu samo 20 m bliže. Brezupno! Dva dni spim po letališčih. Najbolj upravičen odstop. Nič točk. In trije mrtvi.   

Perth (AUS), olimpijski, SP do 30 let, 16.11. 1997
Napovem uvrstitev med 30, saj je to tekma v predpripravljalnem (!!) obdobju. S samo dvotedenskim treningom, ki ga začnem kar ‘tam dol', držim grupo v vodi, in na koncu sem - 30. Čeprav edini Slovenec, imam tak šotor na menjalnem polju kot vsi Nemci skupaj. Med tekmo me tam čaka Mojčin obesek. Najbolj zgodna tekma. In zelo vesel vrnitve domov, k Mojci.  

Kolesarski trening, Vnanje Gorice, 22.2. 1998
Nasproti vozeči avto nas med prehitevanjem skoraj pomete s ceste. Nasrkam samo jaz, tretji v vrsti, fašem ogledalo v levo roko. Ko vidim zlomljeno levo dlančnico, mi pade tema. Po nenormalno dolgih sedmih tednih snamejo mavec, kost je zaceljena, a ne naravnost, temveč v špico. Kaj zdaj? To, česar dr. Smrketova ni mogla razbrati z rentgena, lahko popravi samo operacija. Največji amaterji diagnosticiranja z rentgenskih slik.     

Ljubljana, 13.4. 1998
Operira me prijazni dr. Kastelec, ki mi sicer dovoli vse aktivnosti, samo "nikar naj ne padem na levo roko". Padem? Se kakemu človeku sploh lahko zgodi, da bi med tekom padel? No, deset dni po operaciji bi naključni opazovalec nekje pri Krekovem trgu lahko opazil nekega tekača z opornico na levi roki, ki se valja po tleh. Neroda je očitno - nihče drug kot jaz.      

Recco (ITA), italijanski pokal, 12.7.1998
Zadnja tekma, izbrana tako, da bi bila trajektu za Korziko drugi dan čim bliže. Med dirko na vratolomnem spustu izpod višav hribovja nad Genovo si želim le, da bi ostal živ! Kdor spusti priključek, ga ni več blizu. K sreči se vse dobro konča, polovico prisluženega denarja pa gre na počitnicah - za pajka, ki nama popolnoma brezbrižno odpelje avto.

Kiel (GER), olimpijski, študentsko SP, 16.8. 1998
Cel kombi nas gre. Pridemo gor do Baltika (podmornice in to) in v vodi polno klobučnjakov.  Pa saj se ne da plavat v tej vodi! A vendar: pikov med dirko se sploh ne čuti. Med hudim naporom se telo nima časa ubadati s takimi malenkostmi. Šele po dirki.

Cancun (MEX), olimpijski, svetovni pokal, 27.9. 1998
Na prizorišče prideva z Erčem že teden dni prej. Do tekme mi popokajo prav vse zračnice, zadnja celo tik pred štartom. V 26 colski plašč s tresočimi rokami stlačim Argentinčevo 28 colsko zračnico. Zdrži - noro! V peklenski vročini na teku mnogi od 96 nastopajočih pocrkajo, žal tudi Erč. Sam pa grem do konca, prehitim celo No 1, kasnejšega olimpijskega nosilca zlate medalje, Novozelandca Carterja in dosežem svoje prve točke za svetovni pokal. V cilju že malo omotičen. In zračnica - poči naslednji dan po 2 km. Naj uspeh. Naj sreča. Vrhunec.

Forte dei Marmi (ITA), ITU International, 16.5. 1999
Tri ure pred ta resno dirko štartajo amaterji. Zmaga Žepič. Amater. Potem mi, profiji, za ITU točke. Štart v valove, le 150 m do prve desne boje. Nor štart a sem zelo dobro postavljen. Tudi na boji sem čisto spredaj, plavam v grupi z Vučkovičm, Guinchardom, itd. Na kolesu smo zelo velika grupa, spredaj le 8. Na teku garam, a konkurenca je premočna. Tokrat prehitim še Vučkoviča, kasnejšega srebrnega z Sydneya. Po Cancunu drug zaporedni vrhunski nastop - super uvod v novo sezono! Najboljše plavanje in tek.  

Madeira (POR), EP, 1.7. 1999
Kvalifikacije izredno nervozne. Na prvi menjavi sem še nekako ‘zraven', ko skočim na kolo, se grupa pretrga. Stvar nekaj sekund. Lovim, lovim, a ostanem čisto sam. Finalni nastop mi tako uide za bore tri mesta, minuto in pol. Največje razočaranje. Zato pa najbolj razkošna zaključna pogostitev, nesporno!

Karlsbad (CZE), EU pokal, 14.8. 1999
Prelepo mesto, ambient za se sprehajat z Mojco, Karlove terme včasih, pa Casinoji in nočno življenje,... Na Eurosportu me ujame kamera na najstrmejšem delu tekaške proge - s fotelja se stvari RES zdijo drugačne, kot so v resnici. Največji aplavz požane zadnjeuvrščeni, veteran Stane Kogovšek, ki se gre z mano tako daleč preskušat v profesionalno konkurenco. Vsa čast! Sam pa žal spet zgrešim točke za pokal. 

Lozana (SUI), olimpijski, svetovni pokal, 29.8. 1999
Razmišljam, kam naj se postavim na štartu. Ozko je, sranje! Po vrsti skačemo v vodo na štart, kot nas kličejo. Ker sem bolj pri koncu, me šele ob plavanju na štart spreleti, da me ne bodo več dolgo čakali. Sploh še nisem tam, ko že poči - 5 metrov, pa 5 metrov. Ni mi, da bi na  svetovnem pokalu lovil, ko še držati ne morem. Tudi Forster je zamudil, zato samo ‘razplavava', na kolesu naredim en krog pred tisoči gledalcev, ker je ravno proga zaprta in speljana skozi zanimivo mesto. Najbolj butasta napaka.

Gradež (ITA), olimpijski, italijanski pokal, 4.9. 1999
Na kolesu v vodilni skupini kakih 10 tekmovalcev. Skoki, pobegi, pokrivanja, pogledi nasprotnikov, taktiziranje tistih malo iz istih klubov... Na koncu skoči Čeh Matula. Samo jaz mu sledim in skupaj narediva pol minute, ravno dovolj, da si razdeliva prvi dve mesti. Najbolj srečen razplet. 

Murska Sobota, olimpijski, DP, 11.9. 1999
Štiri dni pred tekmo v prometni nesreči umre naš duatlonec Sašo Juraja. Pol Slovencev gre na pogreb, pol na tekmo. Prigovarjam si, da bi Sašo gotovo raje, da bi se vsi pomerili na DP. Nekateri niso bili zmožni, sam sem šel zmagat za Sašota. Med vsemi, ki bomo tam, hočem biti jaz tisti, ki mu bo lahko poklonil zmago. Najbolj žalosten cilj.  

Gibraltar (SPA), šprint, andaluzijski pokal, 23.4. 2000
Na pripravah v Španiji. Večer pred tekmo, približno ob polnoči, me Velepec prepriča, da štartam. OK, naj bo, trening tekma. Nimam niti dresa, vzamem Stanetovega. Štartam, nobene nervoze. Na kolesu ni draftinga in piha, kar je dobro, sem zelo močan. Velepec vzame adapterje - vozi kar v 'košaricah' s tekaškimi copati, Španci so nemočni... Privozim si dovolj veliko prednost pred vsemi, drugi tek je le še formalnost. Zmagam! Velepca iz Ljubljane sprašujejo: kaj ni bil duatlon? Največje presenečenje.

Rovinj, "prvomajski", 28.4. 2000
Z Mojco greva s Cresa še v Rovinj za dva dni. Pred kosilom malo porolam, prvič sicer, a saj obvladam, mar ne? Seveda me vrže, na hrbet, mi zlomi zapestje. Ivanov oče mi zapestje poliva s kisom, Mojca me boža in tolaži, sam pa tudi nočem verjeti še tri dni, čeprav je stvar evidentna. Spet gips. In spet sedem tednov. Največja neroda. In usoden zlom.

Celje, šprint, SLO pokal, 25.6. 2000
Osem dni pred dirko snamem presneti gips - kožo na dlani mi v tem času začne najedati že plesen, modra, prijetnega vonja. A 10 minut zatem sem že v bazenu. Na jok mi gre, desetletni otroci, ki se učijo plavat, so hitrejši. Vendar sem vztrajen. Vsak dan preplavam vsaj 4 km. Tekma je sicer precej neresna, ni ne Žepiča, ne Velepca, a zmaga je zmaga. Največji come back.  

Ženeva (SUI), ERU pokal, 27.8. 2000
Ne bom govoril o tekmi, preveč jezen nase, ker bi zlahka prišel v točke (med 20). Da je mera polna, me na (privat) parkirišču pred odhodom za brisalci čaka neko obvestilo. Pa znam francosko, a se naredim Francoza - z avtom je namreč vse OK. Tako vsaj mislim, ko me dobi na avtocesti v Italiji ploha in vidim, da sem brez brisalcev!!! Sploh mi ni treba prevajat pisma - v njem me lastnik parkinga poziva, da se mu pridem gor opravičit in mi bo vrnil brisalce. Naj švicarska rigorozna oštrina! 

Polhov Gradec, 24.4. 2001
Trening za Ironmana mi ne gre in ne gre, vremena od nikjer, kilometrov premalo. Kako tudi ne, na dan najlepše napovedi nekega tedna v marcu se po 15 minutah rosenja, megle in vetra obrnem in grem domov - spat. Šele aprila začem počasi prihajati v formo. Prav tistega dne s parkirišča z desne zapelje avto - dobesedno vame. Že petič v življenju doživljam trenutke groze, ko veš, da je nesreča neizogibna! Skoraj čelno trčiva, poškoduje mi levo stegensko mišico, ki mi precej oteče. A je po 10 dneh OK. 

Ironman Lanzarote (SPA), 26.5. 2001
Podcenjujem progo, veter me popolnoma preseneti. 4 km odplavam super, s pravim ironmanskim užitkom. Na 180 km kolesa sprva držim stik z boljšimi, potem mi poči zračnica in sem prisiljen še v tri postanke, začne me boleti križ. Zadnji dve uri vozim z mislimi na odstop, poganjam s pol moči, v klasični drži. Brez veze! Vendarle - začnem teči, da bi videl, kakšne so noge. Ko na 3. km pridem do Mojce, mi da krila, vse manj mislim na odstop. Iz 70 mesta se prebijem na 21. Škoda, med 10 mi zmanjka le 20 minut... A vendar: najbolj veličastna dirka.

Konec junija, 2001
Poleg tekmovalne spoznam še dve stanji nervoze: 22.6. kot trener švicam v Karlsbadu - Uroš Seme na MEP borba za med 8, teče z Nemci in za prvim zaostane le 53 sekund, a konča žal na 11. mestu. Naslednji teden spet tekmujem (Zagreb), sledi pa Murska Sobota, vojaško SP, ko sem strokovni sodelavec TZS. Precej živčno, vse skupaj. A se je kar lepo izšlo. In še Ironman Roth gledat drug dan. Navijam za Pliveriča.
Murska Sobota, DP šprint, 8.9. 2001
Celo poletje poškodovan - vneto narastišče krojaške mišice. Še od ironmana, sploh nič ne tečem, razen semtertja na kaki tekmi. Kljub temu med Slovenci tretji iz vode in prvi s kolesa! Na koncu 3. med člani. S skoraj nič treninga. Ne poskušajte tega.

Mljet (CRO), srednji, pokal Reebok, 7.10. 2001
Prelep, miren otok, še posebej ‘jezero', kjer plavamo. Na kolesarskih 80 km ne vidimo ene same ravnine, povprečje je komaj 29,5 km/h (nas treh, vodečih: Erč, Nenad in jaz). Teči začnem celo kot drugi, a počasi, ker vem, da koleno najbrž ne bo zdržalo. In res ni. Zadnjih 10 km polovico prehodim, za 20 km pa rabim kar 2 debeli uri. Priti v cilj pa je vedno lepo. Najbolj slikovita dirka.   

Poreč, šprint, ETU Prestige, 26.5. 2002
Že brifing precej čuden - nihče natanko ne ve, kje bo šla tekaška proga. Dan kasneje: odplavam super, v vodilni skupini na kolesu, potem pa se izkaže, da nihče tudi v resnici ne ve, kje naj tečemo, še najmanj otročki, ki nas usmerjajo in so na koncu glavni krivci ... Srečujemo se vsevprek, vsak teče drugam, vsi tečejo iz vseh mogočih smeri ... Dirka je seveda neregularna, sam pa pomagam rekonstruirati dogajanje, da vsaj razdelijo 'keš', če so mi že plačali hotel. Največja blamaža - za organizatorje. 

Slovenjske Konjice, šprint, SLO pokal, 28.7. 2002
Plavamo v bazenu in Žepič se vrine med Pečnika in mene, čeprav se dogovorimo drugače. Na 750 m hoče Pečnik iz vode, vendar mu Žepičeva zavpije 'še 100'. Vsi plavajo še sto metrov, sam zaupam uri, ki kaže 9:50 - čas bo, da zapustim vodo. 1:15 prednosti pred vsemi po solo vožnji na kolesu zadržim do polovice teka, potem me Pečnik prehiti, drugi pač ne. Treba je razmišljati s svojo glavo! Naj samozaupanje.   

Trst, šprint, 1.5. 2003
Voda ima 16 C! A začuda sploh ne čutim mraza, prav prijetna je. V vodi sicer zaostanem, a na kolesu ravno še ulovim vodilno skupino. Tek je noro hiter, a kaj več kot med 8 ne morem. Zmaga Bottoni, 32. z OI v Sydneyu! Najbolj mrzla triatlonska voda.

Bled, šprint, 7.9. 2003
Z akcijo »Si upaš na triatlon?« v okviru TZS zberemo 240 ljudi, kar mi je skoraj pomembneje kot nastop. In tekma, ki sem se je zaradi teka okrog jezera veselil celo leto. Kolikor toliko uspem uživati, saj nikogar ni za mano. Največ folka (doma).

Nova Zelandija, SP v akvatlonu, december 2003
Šest zelo norih tednov tam dol. Najprej s Sandijem v Queenstownu in brez (misleč, da je izgubljen) pasoša, potem spet s pasošem, pa z Mojco in po obeh otokih, a vseskozi brez kolesa. Akvatlon v vodi s 14 C, ne da bi sploh čutil roke v mojem zdelanem, odsluženem neoprenu brez rokavov. Nisem ga prodal za 300 NZD, lahko bi ga, a kupiti bi moral novo obleko. Morda ga bom še potreboval. Najlepši zaključek tehle 15 let. 

Novigrad, 23.9. 2006
Na "hudo" dirko s 500 startnimi mesti, 150 USD startnine, se pripravljam mesec in pol. Tri dni prej nas obvestijo, da dovoljenja za zaporo ceste ni in da kolesarski segment odpade. Dirka se tako sprevrze v duatlonsko farso s 30 nastopajočimi, brez Hrvatov. Sploh še ni vroče, ko je tekme že konec. Najbolj zgodaj v cilju.

Ciper, 15.10.2006
Na kar resni tekmi, ki se je udeleži tudi Rus Igor Sysoev, pridem tretji iz vode in nato vozim res perfektno, celo najhitreje med vsemi. Na malo skrajšani tekaški progi uspem zadržati stopničke, kar je po dolgem času spet nekakšen "uspeh", vse skupaj pa je zelo lep izlet za tri dni! 

Bunat, Krk, 22.9.2008
Na dirki ni skoraj nikogar, le Jaro Kovačič (plava 3 minute hitreje kot jaz na 1500)..., ki pa se v hladnem vremenu tako dolgo oblači, da sva na bajku skupaj, sodelujeva celo pot, a na teku mu potem vseeno ne morem parirati. Hrvat Miholjevič, vrhunski profi kolesar, nama je na 40km (1:10, ker je skrajno težka proga) naredil le 8 minut.   

Wolfsberg, šprint, 9.5.2009
Povabilo na tekmo z nočitvijo mi vrne Manuel Wutscher z Ljubljanice, vendar čisto zamočim relativno močno dirko: najprej zaidem na kolesu (dva kroga delam eno zanko premalo in nato kompenziram s počivanjem - česa takega pa res še ne!), nato pa še na teku tečem krog premalo. V cilj priletim kot 3., in ker me res grdo gledajo, grem še v 5. krog (1km) in potem recimo da sem nekje realno na robu deseterice. Po moje najbolj razvrednoten prihod v cilj triatlona v karieri!   

Senec, šprint, 23.5.2009
Na povabilo zmagovalca Ljubljanice 2008 Pavla Šimka prideva tja in še posebej David Pleše je skor zihr, da bo med 15, kjer je denar. A pride prav vse z vzhoda, Rusi, Čehi,...., skratka v bistvu rang evropskega pokala - Pleše komaj 17., jaz ne dirkam slabo. V Ljubljani grem kar direkt ven in ko se vračam s pohajkovanja, se že dani in zato kar direkt skočim še na Kamniško sedlo (1:07) - noro lepo jutro!  

Rab, olimpik, 6.5.2009
Dan po dirki grem in izmerim naklon na 5 m dolgem klančku, čez katerega smo morali priplezati. Izmerim 35%! Seveda mi s prenosom 23 zadaj ni uspelo prilesti čez, stopil sem dol, a mi je spodrsnilo, padel sem in še bidon se mi je skotrljal po klancu, tako da sem se tam valjal kot kak začetnik in seveda se mi je grupica odpeljala...  

Martinique, 31.10.2009
Na ogledu kolesarske proge nam pokažejo, kje bo cesta v gradnji in da naj se pripravimo na plezanje čez neko ograjo. Nato nas peljejo čez nek klanec, ki se konča s 500m 20% naklona. Zamnejat moramm zadnje zobnike, s 23 na 28, da na dirki sploh pridem čez. Smo pa vsi tolk zdelani, da s tempom 4:45 na km zabeležim celo najboljši čas teka, minuto boljši od LeFlochovega. Kaj takega!  

Abu Dhabi, 13.3.2010
Z Ninom Cokanom greva na ogled k Arabcem, on kot profi na razdalji z 250.000 USD skladom, jaz se bolj zabavat na pol krajši distanci (1,5/100/10). Nino ful trenira, jaz bolj improviziram. Nino se ful pripravlja, daje gor nove tabularje, jaz ga zvečer zaman vabim ven. Na dirki pa ima on dva defekta in zlomljen zic, meni pa je to bila ena najbolj uživaških dirk sploh! Težko najdem razlago, odkod kondcija za 100km kronometer vožnje brez problemov - na dotlejšnjih bore 700 prevoženih km. Idealno uživaško tekmovalno počutje!